Slavonski kraji, kot so Ovčara, Grabovo in Vukovar, so mojo mamo potegnili na sezonsko delo. Po končani osnovni šoli ji je Slavonska zemlja skoraj dva meseca dajala težko zaslužen kruh. Neskončno dolga polja so se, do kod je segal pogled, komaj vidno dotikala modrega neba. Svojim očem komaj štirinajstletna Anika ni mogla verjeti, kako so polja bogato rodila, da je bilo vsega v izobilju. Tudi lubenice in dinje, ki jih je prvič videla in okusila, sta bila dragocena pridelka. Postavljene barake so služile za prenočevanje. V njih so moški, ženske in otroci bivali ločeno.