Obisk Gorencev v Halozah
Haloze, za marsikoga iz naših krajev, kraji na robu revščine. Ali pa ta trditev drži ali ne, smo se prepričali na lastne oči. Prav bi bilo, da prvo raziščemo besedo »Revščina«, kaj sploh odzvanja njena izgovorjava. Nekdo vidi v besedici revščina, reveža brez vsega tudi brez dostojanstva, ali človeka, ki si sam ne more nič pomagati, je pač odvisen od drugih. Ali, revež je brez staršev, ali revež nima sreče v ljubezni ali trditev, revež mora cele dneve delati, ali revež nima delovnega mesta in še za celo stran je takih nazivov. Tale trditev pa najbolj drži, revež je ta, kateri ima samo invalidnino za preživljanje pa naj živi v Halozah ali pa na Gorenjskem je revež!
Med vsemi trditvami za Haložane pride do izraza samo ena in ta je »haložanec« mora cele dneve trdo delati« ! V praksi pa to pomeni, da ljudje teh krajev živijo s trdim fizičnim delom. Kljub tej trditvi pa drži, kot pribito, da so ohranili sonaravno bivanje z naravo, kar pomeni imajo več dobre volje, bolj spoštujejo drug drugega, dobre sosedske odnose in ne obupajo pri vsakem malem problemu, kot tisti, ki živimo v industrijsko turističnih krajih. Da končam brezplodno filozofiranje in se vrnem na dan preživet v Halozah.
Zgodaj, za te dneve jeseni je ob sedmi uri zjutraj že zgodaj zjutraj, smo se zbrali po avtobusnih postajah in se do zadnje vasi Mlinca v občini Kranjska Gora vkrcali v avtobus.
Tisti prvi potniki že malo dremljejo, tisti, kateri so vstopili zadnji od 47. pa še pozdravljajo znance v avtobusu.
Tandem voznik in avtobus pa se ne dovolita motiti. Že se peljemo mimo nekdaj industrijskih, danes pa bolj trgovskih Jesenic. Vozimo se po avtocesti, katera nas starejše spominja bolj na mlinske rake, katere so vodile vodo do vodnih koles, ki so poganjala mlinske kamne in kovaške mehe. Že smo na mostu z imenom Žirovnica, kateri preči najglobljo sotesko reke Save, smo nad prvo elektrarno na zgornje Gorenjske, zgrajeno že pred prvo svetovno vojno. Še malo naprej so vasi pod gorami ali Karavankami, katere so najdaljše slovensko gorovje, je prva vas Žirovnica, rojstni kraj Matija Čop, slovenski jezikoslovec, literarni zgodovinar in kritik, * 26. januar 1797, Žirovnica, † 6. julij 1835, usodna je bila Sava pri Tomačevem ter prijatelja dr. (fig) Franceta Prešerna iz Vrbe, vasice, le streljaj od tod, Sosednja vas je dala najbolj znanega čebelarja, to je Antona Janša, katerega čebelnjak je sedaj učna ura mlajših čebelarjev. Že v sosednji vasi Doslovče je rojen 9. februar 1871, † 2. junij 1962,umrl v Ljubljana, Fran Saleški Finžgar, duhovnik, slovenski pisatelj, dramatik in prevajalec,avtor romana Pod svobodnim soncem s podnaslovom Povest davnih dedov. Naslednja mala vasica so Rodine, kjer je ugledal luč sveta Janez Jalen, slovenski pisatelj in duhovnik, * 26. maj 1891, Rodine, † 12. april 1966, umrl v vasici Ljubno na Gorenjskem. Avtor mnogih povesti, kot je Ovčar Marko, Bobri in nešteto drugih. Ne morem, pa da ne nadaljujem v sosednji vasi Begunje na Gorenjskem, rojstnem kraju našega, ja našega Slavka Avsenika. Kdo ne pozna viže na Golici, Na Robleku in tisoč drugih viž, ki opevajo lepote Slovenije.
Ja ta čas, ko sem razmišljal o naših vrlih in pomembnih možeh, sta voznik in avtobus priovinkarila že do Trojan. Prijazna vasica na prevalu med Štajersko in Kranjsko ter Zasavsko deželo, znano po dobrem gostišču, z še bolj znano pustno dobroto Krofi.
Tu si privoščimo prvi postanek, naslednji je bil najstarejše slovensko mestece Ptuj. Tu smo si ogledali knjižnico Minoritskega samostana. Tu pa ima človek kaj videti. Nemogoče je našteti vse lepote od starih knjig, slik, urejenosti knjižnice. Res ji pripada naziv hram učenosti iz preteklosti v sedanjosti in bodočnosti.
Kar težko se je posloviti od kraja, ki vdihava današnji čas s pljučmi iz preteklosti, kraj, katerega moramo ohraniti za naše potomce, pa naj bo cena še tako velika.
Že hitimo proti našemu naslednjemu cilju skozi Videm v Haloško vasico Slatina. Tu na kmetiji Milice Bedrač, si ogledujemo in pokušamo domače dobrote. Domač kruh, vino iz domače kleti, ja da ne pozabim glavnega za kar smo naredili ovinek, to so razni kozji sir in sirni namazi. Pri hiši že kar nekaj čas deluje domača sirarna, ki iz mleka domače črede koz, izdeluje dobre sire. Res vredno obiska posebno za ljubitelje sira, katerega je moč tukaj tudi kupiti.
Čas pa kar priganja in že se peljemo skozi Zavrč. To mestece ima posebno novejšo zgodovino. Da vas spomnim, tu so naši državni varnostni organi naredili kupček v hlače, med tem časom pa so jim hrvaški policisti odpeljali kombi z vrhunsko vohunsko opremo, ki pa našim ni nič pomagala, da bi jih pravi čas odkrili. Jaz še danes dobro spim, ker vem, da me varujejo naši dobri varnostniki državne meje, naše države.
Da ne bi še nam kdo zaplenil avtobusa, se tik pred mejo obrnemo na desno proti jugu do vasice Drenovec, kjer kmetuje družina Antona Pungračiča. Tukaj nas postrežejo, kot se za gostitelja spodobi s kosilom, degustacija vina, ves čas pa nam je v zabavo tudi domač harmonikar. Kar naprej ugotavljam, da je dobra družba, veselo razpoloženje ljudi tisto, ki človeku prežene misel na čas, na slabosti in probleme, ki nas hočemo ali ne obdajajo. Na ta način se je ura odvila v pozne večerne ure, ko smo se morali usmeriti proti domu, tja daleč na Gorenjsko.
Skoraj po isti poti, samo v drugo smer hitimo mimo Zavrča, Ptuja do Trojan, kjer je še kratek postanek in že se trkljamo s kolesi avtobusa proti Zgornjesavski dolini.
Nihče od nas nič več ne razmišlja na katerem robu so Haložanci. Sedaj vemo, da so dobri gostitelji, z bogato človeško vrlino dobrih ljudi.
Preživeti dan, kateri bo šel res v zgodovino nas posameznikov, ampak ne bo pa pozabljen. Bilo je lepo, da se da komaj opisati. Napolnili smo svoje baterije z novo energijo in upam, da bo vsak sam znal najbolje porabiti izkušnje tega dne. Že pa je na vidiku Martinovanje, tako, da ne bo prav veliko časa za trošenje pridobljene energije. Samo še poslovimo se in že mislimo na naslednje srečanje. Tudi jaz že razmišljam, da vam opišem, kako smo mi Martinovali.
Tudi tebi, ki prebiraš ta zapis, lep zadnji oktobrski pozdrav !
Predsednik DI
Jože Zupančič