Zabeležka izleta težkih invalidov 09

No, ko smo naredili spisek je bilo le teh udeležencev že kar krepko čez petdeset. Nekateri so se odpovedali udeležbi iz različnih, vedno pa tehtnih razlogov, tako da je na koncu odšlo na enodnevni izlet 47 invalidov.
Iz Rateč, to je najbolj zahodna vas v naši občini, smo odšli ob 8.00 uri dopoldan. Člani so vstopali v avtobus skozi vso dolino, zadnji so vstopili člani, kateri preživljajo jesen življenja v domu starostnikov na Jesenicah.
Veselo razpoloženje v avtobusu je doseglo vrhunec, ko so udeleženci spoznali, da so med samimi znanci iz mladosti. Pozdravljanja zdaj tega zdaj drugega, kar ni hotelo biti kraja, to je skoraj nemogoče opisati, to lahko samo doživiš.
Ker bo za več medsebojnega izmenjavanja vprašanj, kako si ti in kako kaj ta in ta, še veliko časa sem se kot organizator moral oglasiti, da sem vse skupaj v imenu društva lepo pozdravil in zaželel vsem skupaj lep dan. Opisal sem jim pot in naše cilje, katere imamo v planu.
Vožnja je potekala skozi Jesenice, znane po dveh panogah železarstvo in pa hokej na ledu. Samo nekaj besed o preteklosti in zgodovini Jesenic Nastanek Jesenic je povezan z razvojem fužinarstva ob reki Savi. Razvoj rudnikov, plavžev in fužin v jeseniški okolici se je začel konec 14. stoletja z ortenburškim rudarskim redom. Fužine je v drugi polovici 18. stoletja kupil Valentin Ruard. Iz fužin je na Savi zrasla moderna železarna, kraj pa je dobival industrijsko podobo in je omogočal razvoj drugim panogam. Danes so Jesenice upravno središče za Zgornjesavsko dolino Jesenice so si že večkrat prizadevale pridobiti status mestne občine, kar je vlada Republike Slovenije vsakokrat zavrnila.
Že hitimo mimo kraja Lesce. Lesce so industrijski in turistični kraj sredi Radovljiške kotline. Po omembah v starih zapisih spadajo Lesce med najstarejša naselja na Gorenjskem. V starih listinah se prvič omenjajo leta, ko so skupaj z Bledom in Bohinjem prišle v last briksenskih škofov. Po vseh pokazateljih so tudi veliko bolj znane in napredne, kot njihova Radovljica, katera je sedež občine, kamor spadajo tudi Lesce z svojim znanim kampom Šobec in letališčem
Ker sta voznik in njegov avtobus tudi pridna, smo že prispeli na naš prvi današnji cilj, to je romarsko središče Slovenije, Brezje. V začetku prejšnjega stoletja se je začela porajati nova božja pot na Brezjah, skromni vasici na Gorenjskem, kjer je danes najbolj priljubljeno in najbolj obiskano Marijino svetišče na Slovenskem. Tu smo si vzeli dobro uro in pol časa da si pridobimo še nekaj duhovne oskrbe v baziliki Marije Pomagaj. Pri maši, v kateri smo sodelovali prav vsi, nas je pozdravil gospod pater, zaželel lep in vesel dan. Kaj so Brezje, najbolj se vidi iz zapisa neznanega avtorja, citiram »Brezjansko polje je kot oltarna miza v naravni katedrali Julijcev, Karavank in Jelovice. Z Brezjami se začne slovenska simbolna os visoke Gorenjske, ki teče preko Bleda in Mojstrane do Triglava«
Od tu smo se podali naprej mimo Kranja, Gorenjske prestolnice, kateri stoji na terasi nad sotočjem rek Save in Kokre. O Kranju ne bi izgubljal besed. Je tako znano mesto v državi, da ga poznajo prav vsi. Mogoče omenim samo tri zanimivosti. Grad Brdo pri Kranju je najbolje vzdrževani dvorec v Sloveniji. Stoji zahodno od vasi Predoslje. Od leta 1935 je bil last kraljevega namestnika, kneza Pavla Karađorđevića. Po drugi svetovni vojni je grad postal slovenska rezidenca Josipa Broza Tita. Po osamosvojitvi Slovenije grad služi protokolarnim potrebam Vlade Republike Slovenije.
Druga zanimivost je reka Kokra, ki izvira v Karavankah in se kot levi pritok pri Kranju izliva v reko Savo. Dolga je 34 km, njeno porečje meri 223 km². Pred izlivom v Savo v Kranju si je za strugo vrezala globoko sotesko iz konglomerata, to je zlepljen z naravnimi lepili rečni prodec.
Tretja zanimivost pa je bližina slovenskega okna v svet, to je letališče Brnik, po novem »Letališče Jožeta Pučnika« odskočna deska za vsakega, kateri hoče obiskati oddaljene kraje sveta.
Od tu je samo še kratek korak, do našega današnjega končnega cilja, to je naša prestolnica Ljubljana. Za mlajšo generacijo nekaj vsakdanjega, za starejše pa že kar velemesto in nekaj ne vsak dan dosegljivega.
Tu skoraj v centru ob lutkovnem gledališču nas počaka voznik turističnega vlakca. Med udeleženci završi, kot med malimi cicibančki, kajti presenečenje je uspelo v popolnosti. Presedemo se na vlakec, ki nas v počasni vožnji odpelje malo po Ljubljani in nato na Ljubljanski grad, da si ogledamo naše glavno mesto še ste ptičje perspektive
Ljubljanski grad je ljubljanska srednjeveška znamenitost. Človek je tu prisoten neprekinjeno od leta 1200. Grad je pisno prvič omenjan leta 1144 kot sedež koroških vojvod. Grad je v preteklosti imel kar nekaj vlog in vplivov na ljudi v okolici. V začetku 19. stoletja so oblasti v gradu uredile kaznilnico in delno vojaško utrdbo in s tem zmanjšale priljubljenost zgradbe med prebivalci mesta. Ljubljana je leta 1905 grad odkupila in na njem naselila prebivalce. Ob koncu 60-ih prejšnjega stoletja se je začela obnova gradu. Danes grad služi za poročne svečanosti, je pa grad postal prizorišče mnogih kulturnih prireditev in razstav. Ko smo si ogledali Ljubljanski grad še od znotraj in panoramo Ljubljane s stolpa, smo se vrnili do našega avtobusa.
Že brzimo po ulicah proti gostišču Jurman, kjer nas že čakajo s kosilom.
Po obedu si še malo posvetimo drug drugemu, z obujanjem spominov na stare dogodivščine, ki smo jih zakrivili v mladih letih, ko smo bili še vsi bolj navihani.
Glede na to, da imamo med nami tudi take, ki nujno rabijo še drugo oskrbo, se zopet povzpnemo na avtobus, ki nas varno pripelje do doma.
Slovo je bilo kar težko, kajti nekateri se bodo, če ne bo kaj hudega prišlo vmes, videli šele drugo leto ob letu osorej. Preživeli smo lep sončen dan, v vseh pomenih te besede, dan ki ne bo tako kmalu pozabljen.
Tudi jaz se za danes poslavljam, le da se mi slišimo/beremo že naslednji četrtek, ko bomo z našim društvom obiskali našo južno pokrajino »Belo Krajino«.

Lep pozdrav vsem ki prebirate te vrstice.

Predsednik DI
Jože Zupančič