Za spomin na Belo Krajino

Mi, devetinštirideset po številu članov DI Kranjska Gora, pa se za te napovedi danes ne zmenimo. Kot, da smo tiha diplomacija, smo se dogovorili, da se danes s problematiko sveta ne bomo ukvarjali. Današnji dan smo namenili prijetnemu druženju in spoznavanju krajev Bele Krajine. Tega meseca, kimoveca ali poberuha, kot so ga imenovali naši predniki je v našem DI namenjen za izlet v vinorodno deželo, deželo steljnikov in belih brez, kot se največkrat pesniško imenuje Bela Krajina.
Za pot do tja smo si izbrali bolj odročne kraje, kjer ni avtocest in hrupnega okolja kot ga nam nudi turistično razvita Kranjska Gora
Iz naših Rateč, to je najbolj zahodne vasi v naši občini, smo krenili zgodaj zjutraj in do Mojstrane napolnili avtobus z udeleženci izleta. Od tu smo potovali mimo Jesenic, za katere lahko napišem nekdanje industrijske Jesenice, naprej mimo »Zgornjegorenjskega okna v svet« letališča Lesce. Samo nekaj trenutkov in že se peljemo mimo industrijskega bazena Kranja. Voznik in avtobus sta usklajen tamdem in že sta družno nas pripeljala do točke, od koder se kažejo obrisi naše največje vasi, katero zadnjih dvajset let imenujemo naša prestolnica Ljubljana. Kaj za nas davkoplačevalce pomeni glavno mesto ne bom razpletal, vsi poznamo tisto o vreči brez dna.
Široka cesta nas popelje skozi najdražji tunel v Evropi in nekaj trenutkov zatem zavijemo na levo na južno obvoznico Ljubljane, katera je že od izgradnje naprej šele pravo gradbišče, večne zapore in preusmeritve, sam Bog vedi zakaj. Ko se nekako prebijemo mimo vseh ovir se osredotočimo na gričevnato pokrajino Dolenjskih »Alp«. Že hitimo mimo mesteca Grosuplje, naprej proti Ivančni Gorici, znani po znani družini, katera se je preselila v naše glavno mesto. Od takrat so občani še bolj veseli, kot so poznani že od nekdaj. Vsi verjetno poznate tisto zgodbo o Krjavlju, katero vlogo zadnje čase v igrah igra gospod župan tega prijetnega in veselega mesteca. Tu zavijemo levo proti Muljavi, ker pa Krjavlja ni doma, nadaljujemo proti Žuženberku in Dvoru. Kraja imata bogato zgodovino in žalostno pol preteklo zgodovino. Vasica Dvor slavi, kot nekdanje fužine z železolivarno. Njihovi izdelki - odlitki v obliki spomenikov in obeležij krasijo ne malo mest Evrope. Starejši se bodo spomnili tudi pokopališč. Ni bilo groba brez križa, vlitega v dvorski livarni. Danes jih je zamenjal marmor. Največ ohranjenih je na samostanskem pokopališču v Stični.
Tu v vasi Dvor zapustimo ovinkasto »magistralko«, Ivančna Gorica – Semič in jo mahnemo prečno preko Suhe krajine, katero so po drugi svetovni vojni zaznamovale črne rute. Cesta proti Kočevju nas vodi skozi gozdove, kateri so domovanje našega Rjavega medveda. Se pa je ta medvedji rod tudi »pogospodil«, saj hoče živeti v Ljubljani, a ga Ljubljančani vsakokrat preženejo, nočejo mu izdati stalnega bivališča. Kolikor ga jaz poznam, je medved vztrajen in bo toliko časa vztrajal, da dobi stalno vizo Ljubljane, saj tudi župan Ljubljane ni domačin pa so ga sprejeli. Vozimo se po lepi pokrajini, posebno sedaj, ko je na delu umetnik z jesenskimi barvami. Prevzeti od lepote kočevske narave smo skoraj zgrešili mesto Kočevje. Pokrajina spada med najbolj naravno ohranjene predele Slovenije in tudi Srednje Evrope, saj gozdovi pokrivajo več kot 90 % celotne površine. Biser Kočevske je ohranjen pragozd v površini 217 ha. Značilnost pokrajine je tudi zaradi številnih kraških jam, vrtač, udornic in skritih brezen. V tridesetih letih 14. stoletja so grofje Ortenburški Kočevsko naselili z upornimi nemškimi poljedelci. V geografski zaprtosti in odročnosti pokrajine so Kočevarji iz roda v rod ohranjali svoje šege, običaje, nošo in govorico ter se ohranili kot nemški jezikovni in kulturni otok sredi slovenskega etničnega ozemlja več kot 600 let. Kočevje se v pisnih arhivih prvič omenja leta 1363.
Iz Kočevja se odpravimo proti Kolpi, eni najbolj čistih rek v Sloveniji. Voda reke je preko poletja tja v jesen tudi primerno topla in je vedno polna kopalcev. Tu tik pred Brodom na Kolpi, sedaj obmejnem kraju, zavijemo levo. Že smo v vasici fara in v daljavi se že vidi kostelski grad. Kostel, tako pokrajina kot prebivalci, dolguje svoje poimenovanje kostelskemu gradu oz. naselbini pod njim, ki je prvič omenjen kot leta 1336. Grad, zgrajen na koničastem hribu nad Kolpo so imenovali grofovska straža. Kostel je že od nekdaj znan po skopi zemlji. Najpomembnejši vir preživetja sta predstavljala tovorništvo in krošnjarstvo. Kostelci so predvsem kot krošnjarji širili znanje in splošno duhovno izobrazbo.
Kostelski ljudski običaji, navade, pesmi, noša in narečje so iz obdobja 16. stoletja dalje, ko se je staro prebivalstvo mešalo s priseljenci iz Hrvaške in nemških sosedov, razvilo v svojevrsten govor.
Cesta, po kateri se vozimo ob Kolpi in katera nas bo pripeljala do našega končnega cilja Vinice, pelje tudi mimo vasice Stari trg. Naselje se je izoblikovalo na ravnem pomolu, ki se strmo dviga nad kolpsko dolino. Pisni viri vasico omenjajo že davnega leta 1221 z imenom Poljane. Kot trg se omenja leta 1421. Vseskozi je vasica bila tržno in obrambno pomembna. Poleg osnovne šole, ki je začela delovati 1820 leta, ima kraj tudi vrtec, dva industrijska obrata, pošto, dva gostinska lokala in trgovino.
Lepa in prijetna vožnja nas je kar spodbuja,da zremo skozi okna v pokrajino, katera brzi mimo. Voznik že išče parkirišče in to je znak, da smo prispeli na cilj v Vinico, kjer je nekoč živel naš pesnik Oton Župančič.
Vinica je obmejno središčno naselje v južnem delu Bele krajine v občini Črnomelj. Industrializacija kraja se je začelo pozno, je pa nekoliko omejila izseljevanje. Vinica, ki je ime dobila po vinu ima, kot sem že omenil tudi svojega znanega rojaka.
Leta 1991 je bila v rojstni hiši Otona Župančiča odprta pesnikova spominska zbirka. Župančič je bil eden štirih predstavnikov slovenske moderne. Rodil se je 23. januarja leta 1878 v Vinici v premožni družini. Otroštvo je preživel streljaj od Vinice v idilični vasi Dragatuš. Osnovno šolo je končal v Vinici, večino nižje gimnazije pa v Novem mestu, gimnazijo je dokončal Ljubljani. Po maturi je odšel študirat zgodovino in zemljepis na Dunaj. Po končanem študiju je živel v Parizu, v Švici in Nemčiji. Po vrnitvi v Ljubljano je postal mestni arhivar in kasneje upravnik Slovenskega narodnega gledališča. Kot zaveden Slovenec in intelektualec je bil izvoljen med prvimi člani Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Umrl je v Ljubljani leta 1949 in je pokopan na Žalah.
V kleni belokrajinščini nam je pričarala življenje pesnika kustosinja Metka. Po ogledu in poslušanju spomina na pokojnega pesnika. smo se odpeljali v že omenjeno vas Dragatuš, na Turistično kmetijo pri Štefaniču. Naj omenim, da imajo lepo urejeno sobo, kot spomin na slavnega rojaka. Tukaj nas prišel pozdravit predsednik DI Črnomelj Srečko Matkovič in nam zaželel prijetno druženje in bivanje v Beli Krajini. Za njim je povzel besedo gospodar gostišča in predstavil dejavnost in vizijo Turistične kmetije. Kakšna ironija. Gospodar kmetije se je pred pol leta v gozdu ponesrečil in je težek invalid. Ravno nekaj dni pred našim prihodom se je vrnil z rehabilitacije v centru Soča. Mogoče bo po našem obisku gledal na svojo bodočnost bolj z optimizmom, ko je videl, da ni vse črno kar ga čaka. Da smo mu polepšali popoldan, je še omenil.
Nadaljevali smo z okusnim kosilom in po kosilu druženje ob harmoniki. Harmonikar se je nam pridružil že med potjo. Zakaj druženje ob harmoniki. Naš harmonikar je med našimi invalidi že kar znana oseba. Vedno kadar imamo kakšno zabavo, proslavo ali naš piknik, ga povabimo med nas in ustvari veselo, zabavno in nepozabno vzdušje med udeleženci. V takem vzdušju dobre glasbe in polno vrečo vicev pa čas hitreje mineva.
Od prijaznih gostiteljev smo se v večernih urah poslovili in se preko Črnomlja, Semiča, Dolenjskih toplic in skozi Ljubljano vrnili na našo Gorenjsko.
Kot sem zapisal na začetku tega zapisa, da smo skrbi, kako je po svetu pustili doma in se posvetili druženju in dogodkom, ki so nam prihajali nasproti, smo preživeli dan, ki se ne bo kar tako pozabil. Dobra družba, veselo razpoloženje in harmonikar sta naredila svoje in slovo je bilo kar žalostno. Vse je prehitro minilo. A brez žalosti, že načrtujemo novo akcijo pohoda in izleta na Štajersko..
Prijetno prebiranje tega zapisa vam želi avtor tu spodaj podpisani.

Predsednik DI
Jože Zupančič