DI počastilo občinski praznik

Člani imamo vsi enake majice z emblemom društva invalidov. Ko smo se vozili, kot skozi špalir po Kranjski gori, namreč ta je ta čas polna turistov, smo poželi kar nekaj aplavza in bodrilnih besed. Kako tudi ne bi nas turisti bodrili, ko pa je glavnina kolesarjev bila starejših letnikov in ravno tako njihova oprema - kolo.
Podlaga za naš občinski praznik je delo dovškega župnika Jakoba Aljaža * 6. julij 1845, Zavrh pod Šmarno goro, † 4. maj 1927, Dovje na Gorenjskem in obletnica (7. avgusta 1895) postavitve njegovega stolpa na vrhu Triglava Triglav je simbol slovenstva, upodobljen je tudi na slovenskem grbu. Jakob Aljaž je prišel v Vrata prvič že leta 1883. Leta 1889 je bil imenovan na Dovje za duhovnika. Med prvimi nalogami, ki si jih je zadal v času je bila povzpeti se na Triglav, že med vračanjem v dolino se je odločil, da bo ta vrh za vedno ostal slovenski. Za pet goldinarjev je odkupil od dovške občine vrh Triglava in si določil cilj, da bo na njem postavil majhno zavetišče v obliki kovinskega stolpa. Cilj je dosegel 7. avgusta 1895, ko so delavci ljubljanskega obrtnika končali delo in stolp odprli za uporabo gornikom. Vsa dela in material je v celoti financiral sam Jakob Aljaž. Nekaj kasneje pa je stolp in vrh Triglava podaril takratnemu Slovenskemu planinskemu društvu. Bil je tudi graditelj drugih planinskih koč in objektov potrebnih za razmah slovenskega planinstva: Aljaževega doma v Vratih, koče na Kredarici in kapele. Pod njegovimi načrti in vodstvom je dal zavarovati planinske poti med Malim in Velikim Triglavom ter Tominškove poti iz doline Vrat na Kredarico. Ravno tako je njegova zamisel izklesano Staničevo zavetišče pod vrhom Triglava. Njegovo delovanje je bilo plodno tudi na področju glasbenega skladatelja. Njegova najbolj znana pesem je »Oj, Triglav moj dom«, katera je tudi neuradna himna občine Kranjska Gora. Tudi nekaj pesmi Simona Gregorčiča je uglasbil. Aljaž je imel pomembno vlogo pri razvoju slovenskega planinstva. Njemu gre zahvala, da najvišji vrhovi Alp niso dobili nemških imen in jih je nemškutarjem speljal iz pred nosa.
Kot sem že omenil, je skozi občino Kranjska Gora, po bivši železniški progi, speljana lepo urejena in opremljena kolesarska steza. Stezo odlikuje, da je proti Jesenicami samo rahel nagib. Steza nima vzponov in spustov. Na njej lahko poganja pedale starejši kolesar ali začetnik s starostjo dveh ali kaj več let. Skozi celo dolžino jo obraščajo drevesa in ustvarjajo senco ob pripeki in pa ustvarjajo neverjetni naravni ambijent. Dovolj pogosto so postavljena počivališča z ličnimi mizami in klopmi, katera kolesarju nudijo počitek in lepe razglede na Karavanke in Julijske vršace, posebno na Martuljkovo skupino. Kdor jemlje to kolesarsko stezo kot rekreativno površino, bo našel na njej vse zadovoljstvo kolesarjenja. Žal pa nekateri kolesarji tukaj izkazujejo le svojo nekulturo z divjanjem, vožnjo po tri ali več kolesarjev vštric, ki jih ne zanima nasproti vozeči, ali nekdo, ki bi rad malo hitreje. Ja, vsaj tu bi pričakoval več obzirnosti do drugih, žal ni vedno tako.
Naša skupina se je ustavila na »Kopišu« pod vasjo Gozd Martuljka, kjer ravno sedaj prikazujejo zgodovino žganja kovaškega oglja. Po kratkem postanku smo nadaljevali do »Tabr«, to je predela doline med Gozd Martuljkom in Belco.
Na tem delu kolesarska pot preči reko Savo s severne strani na južno stran reke Save, tik pred tem pa se v Savo izliva močan hudournik Bele vode. Tu smo se na počivališču ustavili si malo ogledali ostanke druge svetovne vojne. Bunker, ki je lociran na južni strani mostu in ga marsikdo ne opazi, skrit med drevesi in preraščen z grmičevjem, je služil različnim vojskam za varovanje, da niso mosta nasprotne strani porušile. Po počitku in klepetu udeležencev kolesarjenja smo se odpravili nazaj proti Kranjski gori. A naš cilj je vas Gozd Martuljek, pravzaprav gostišče Papa Joe, kjer smo organizirali daljši postanek. Prvo smo si privoščili dobro malico in nadaljevali naše druženje tja v pozne popoldanske ure.
Kot sem že večkrat zapisal, hočemo ali ne, čas je naš gospodar. Vsakega lepega je nekoč konec tudi našega druženja s kolesom je današnjega dne prišel kraj. Če potegnem črto, kot pod račun, lahko ugotovim dvoje. Kolo nam je pomagalo, da smo si nekako obnovili zalogo fizične moči, družba in druženje je dala na marsikaj odgovor, da niso samo »moji« problemi, da jih imajo tudi drugi. Smeh izvan iz dobrih vicev pa nam je polepšal današnji in prepričan sem še kak drug dan.
Ob slovesu smo si obljubili, da se srečamo že naslednji četrtek, čeprav je trinajstega, na pohodu iz Kranjske gore ob reki Savi do Martuljka in nazaj.
Tudi vam, ki prebirate te vrstice želim lep in miren dan.

Predsednik DI
Jože Zupančič