ZVONČNICE

Ko po kratkem poročilu
delo svoje vsaka nam predstavi,
saj te urice so nam kar prekratke,
zato pa večere s tem popestrimo,
da doma kaj naredimo.
Se za naprej dogovorimo,
kaj treba je še postoriti
in obljubo izpolniti.
To pa nam nič težko ni,
vse smo obljubile,
da nalogo bomo izpolnile.

Druga drugi vsaka kaj pomaga rada,
saj že tretje leto kmalu bo minilo,
kar skupino smo ustanovile
in jo z imenom »zvončnice« krstile.

Da zvončnice res ustvarjalne smo,
to delo naše dokazuje.
Spletle mnogo Milinih smo že copatk
in vizitk za mamice naredile,
saj Urša naša poskrbi, da vzorcev nam ne sfali.
Vizitke spiše z verzom pravim in pisavo specialno,
da vsaka je vizitka unikat.
Božena mentorica je ta prava,
saj se trudi in skrbi,
da nas čim več nauči.
Boža rada nam pecivo peče, da z njim se posladkamo,
in vinca rujnega tud zraven rade imamo.
Da je postrežba taka kot se šika
Jožica nam kozarčke razdeli in vinca natoči.
Ani naša je blagajničarka prava,.
vse prav dobro vemo,
da druženje organizirati nam zna
saj kamor ona nas pelja
je hrana res odlična in ambient taprav.
Pa njene punčke- kot neveste so iz škatle vzete,
Pa čeprav ji ena vrsta kar tri urce časa vzame.
Berta mirna je in tiha
Njene spretne roke, kaj vse znajo…
Od copatk, piščančkov splete jih vseh barv.

Tatjana pravi je poet,
vedno nam postreže z lepo mislijo,
nasvetom o zdravju in lepem življenju,
ki naj bo spleten z ljubeznijo in dobroto,
srečo in veseljem.
Tudi Jožica vse sorte narediti zna in novosti rada ima.
Pa tud Nežiko še imamo.
Njene spretne nam roke so izvezle majčke vsem enake .
Da pa družba smo popolna,
občasno Miha poskrbi, spretno kvačko v rokah vrti.

In na koncu sem še jaz,
saj prav vesela sem,
da nas družijo skupni interesi-
pomoč, prijateljstvo in delo, s katerim osrečujemo sebe in druge.
Oh, le kaj bi bilo, če našega četrtka ne bi bilo?
Dolg čas, kaj pa drugega……..