OH, TOTA MLAKA…

Neko nahopoldne so se vsi odpravili na travnik fautr obračat. Me z mamo Liziko pa smo ostale doma. Mama so v kűhni neke fretali, jaz pa sn lovila ojce. Ne vem, kak se je zgodilo, naenkrat sn se v mlaki znajšla. Šlatala sn in rovala po blati, pa nejsn in nejsn znala vűn, či glih je blo plitvo. Nah pa sn le prišla nekak do žehtarovega loucna, te pa sn po tistem vűn prplejzala. Vse lűkne sn mejla doj zašopane z blaton. Letejla sn k mami Liziki v kűhno in se drla: ''V mlako sn pala, hvala bougi, da sn vűn prišla.'' Kda so me zaglednli so misl'li, da vidijo prikazn. Joj, kak so se me vstrašli. Rekli so: ''Kej si te bila, kaka si, samo oči maš bejle, ovo pa je vse glihne farbe.'' Zejli so škafico in me z vodo cejlo duj polejli, tak da so z mene tisto blato splahnili.

Tistokrat je bija moj ojcolov fertig. Nikul več nejsn smejla k mlaki.

Marija Kaučič, MDI Lenart