OBISKALI SMO DOM LIPA V ŠTORAH, MDDI Celje
Potarnala nama je o zdravstvenih težavah in o samoti, s katero se srečuje iz dneva v dan. Ko je bila še toliko pri močeh, da je šla še lahko sama po opravkih, se je veliko družila z ljudmi in bivšimi sodelavci. Sedaj je odvisna od ljudi, ki ji priskočijo na pomoč in jo pospremijo po opravkih in občasno po nakupih. Brez pomoči palice ne more hoditi.
Obujali smo lepe trenutke, ki smo jih doživeli na druženju na Primorskem. Poudarila je pomen druženja in pohvalila naš trud pri organizaciji druženja gibalno oviranih članov.
Obljubili sva ji, da ji bomo tudi v bodoče prisluhnili in pomagali, kolikor bo v naših močeh.
Nato sva odšli še v dom Lipa, ki deluje kratek čas. Dom je zelo lep, svetel in že pri informacijah sva srečali prijazno gospo in vedeli, da tu delajo ljudje s srcem za ljudi, ki več ali manj potrebujejo pomoč osebja.
Pri obisku člana, ki je nemočan ležal v postelji in se nič ne zave okolice, saj je prizadet od kapi, sva bili močno pretreseni.
Naša starejša članica je čila kljub 90 letom, ki se ji bližajo. Zelo je bistra, vesela naju je bila in nama je hitela pripovedovati o življenju v Lipi, saj tu domuje šele en mesec. Zadovoljna je z oskrbo in vzdušjem, prav tako je spoznala sostanovalko in se z njo spoprijateljila in si skupaj krajšata dolge popoldneve, dopoldan pa se udeležuje raznih dejavnosti in druženj.
Obiskali sva še člana, ki smo ga redno obiskovali tudi takrat, ko je bil doma. Zelo se naju je razveselil in nama razkazal dom. V domu je že zelo domač, saj je zelo komunikativen in hitro naveže stike. Zadovoljen je s hrano in dejavnostmi, ki jih v domu ni malo. Pospremil naju je do izhoda in obljubili smo si, da se kmalu spet vidimo: ali na druženju ali pa nas bo tudi on obiskal; če ne prej, pa na naslednjem druženju. Ponosen je bil, da ni pozabljen in da nam ni vseeno, kaj in kako je z njim. Vesel naju je predstavil tudi fizioterapevtki, ki je njegovo skrb za zdrav način življenja pohvalila.
Popoldan, ki sva ga namenili za obiske, je kar prehitro minil v prijetni družbi ob pogovorih, torej ob druženju. Ponovno ugotavljamo, da je druženje ena izmed najpomembnejših oblik delovanja. Da nekomu prisluhneš in mu kaj zanimivega in vzpodbudnega poveš, mu v očeh zasije iskrica veselja, sreče in občutka pomembnost in koristnosti, posebno pa invalidi radi dobimo potrditev, da smo enaki drugim, tudi tistim, ki so zdravi in ne vedo kako je, če si zaradi bolezni nemočan in prikrajšan za marsikatero dobrino, kaj šele, če si sam. Za marsikatere zdrave ljudi so take dobrine same po sebi normalne.
Domov sva se vrnili zadovoljni, saj so nama člani z navdušenjem in lepim sprejemom pokazali, da so veseli naše pozornosti.
Malo je potrebno, da razvedrimo in razveselimo drug drugega. Če nam bo zdravje dopuščalo, se bomo v društvu trudili, da bomo še naprej razveseljevali člane z druženjem, obiski in drugimi dejavnostmi.
Medobčinsko društvo delovnih invalidov Celje
Dragica Mirnik, predsednica