Pohod članov DI Kranjska Gora do vasice Srednji vrh nad Martuljkom v Karavankah.
Pohod smo začeli iz majhne vasice Log pri Kranjski Gori. Nekoč samostojna vas je danes samo še vzhodni del občinskega središča naše občine Kranjske Gore. Zbrani pohodniki smo krenili preko magistralne ceste proti severu in po nekaj sto metrih prečkali, preko tako imenovanega Žunovega mosta, Savo in se pričeli vzpenjati v Karavanke.
Mogoče samo pojasnilo, zakaj Žunov most. Tu, streljaj od reke Save, je živela družina Žun, katere gospodar je slovel po izdelavi smrekove kritine (Šinklnov po domače ali Skodel bolj učeno). Nekoč, ne tako daleč nazaj, v teh krajih ni bilo druge kritine s tako dolgo življenjsko dobo kot Šinklni. Ta kritina je imela slabost, pravzaprav jo še ima, da je zelo vnetljiva, če iz dimnika priletijo iskre, je požar skoraj zagotovo vzplamtel. Veliko objektov, tudi novih, je še danes kritih s to kritino. Žal se opušča iz več razlogov. Ni mojstrov kot je bil gospodar Žun, da bi klali Šinklne, ni krovcev, ki bi znali to kritino polagati in ni gospodarjev, ki bi se odločali za tako, dražjo kritino. Zaradi vseh naštetih razlogov so ljudje most preko reke Save poimenovali kar Žunov most.
V nadaljevanju poti nas pot pripelje v zapuščeno vas Frtalj, ki je opuščena tam nekje od leta 1950, ko je zadnja družina preselila svoje imetje v vas Rute, po drugi svetovni vojni. preimenovano v Gozd Martuljek. Nova državna ureditev je tako odpravila nemško poimenovanje nastanka vasi v ime po potočku (hudourniku), ki svoje vode nabira v najlepšem delu Julijskih Alp v Martuljkovi skupini z mogočnim Špikom v sredini. Rute pomeni, krčevina sredi gozda, ko so predniki izkrčili gozd za pašnike svojih čred in si postavili skromne kolibe za bivanje pastirjev, kateri so prihajali s Koroške strani s svojimi čredami.
Pot se začne strmo vzpenjati proti karavanški vasici Srednji vrh. Danes samo še steza, nekoč kolovozna pot, je bila do leta 1960 edini dostop v vas. Po tem letu je bila narejena nova cesta na vhodni strani vasi z dostopom iz Rut - Gozd Martuljka. Med vzponom nas pohodnike pričaka na Kamnu, kot se reče temu delu poti, lična in lepo vzdrževana kapelica z lepim pogledom na vasi Log in Kranjska Goro ter prekrasen pogled na že omenjeno Martuljkovo gorsko skupino. Kapelica je, kot spomin na nesrečen dogodek, ko je strela treščila v dva otroka, katera sta se vračala domov v vas.
Od tu do našega cilja je še vsega le nekaj streljajev. Vas Srednji vrh šteje vsega dvanajst hišnih številk. Ima pa lepo prihodnost, vse družine so z velikim številom potomcev, tako, da se ni bati, da bi se vas opustila, če ne bo kakšne druge katastrofe, kakršna je bila takoj po drugi svetovni vojni, ko so skoraj vse vaščane preselili v Kočevje. Vas je zopet oživela tam nekje po 1955 letu. Vaščani se pretežno ukvarjajo z kmetijsko dejavnostjo, je pa skoraj z vsakega gospodinjstva tudi nekaj zaposlenih. Nekaj doda pa tudi turizem s prodajo sob in sirov, po katerih vas slovi.
V vasi smo naredili postanek in se razgledali po okolici. Le malo kje je najti tako in toliko slikovitih pogledov na naše Julijce in njih vršace. Pogovarjali smo se z vaščani o vsem, kar je ob takih srečanjih primerno.
Iz vasi smo se začeli spuščati proti dolini, po zelo slikoviti in lepo speljani cesti proti vasi Gozd Martuljek. Pot nas je pripeljala v dolino, do reke Save, ob kateri smo po lepi godni stezici nadaljevali naš pohod. Med potjo smo si ogledali še nov hotel Špik, katerega bodo v kratkem predali turizmu in njegovemu namenu.
Po dobrih treh urah poti smo prispeli na cilj, v gostišče Papa-Joe v Gozd Martuljku, kjer smo si privoščili dobro malico in nadaljevali naše druženje tja v večerne ure.
Dan je minil kot bi mignil, vsi pohodniki zadovoljni, da so pot zmogli in dokazali, da še niso za staro šaro, kajti udeležba na pohodu je pohodnike prepričala, da hoja krepi mišice in voljo do življenja.
Predsednik DI
Jože Zupančič