Izlet v severni del Primorske

Prvi postanek je bi v Idriji. Mestu in okolici bi lahko nadel ime tehnični muzej na prostem. Le malo je krajev v Sloveniji, kjer je v samem kraju in bližnji okolici zbranih toliko zanimivih spomenikov kulturne in zgodovinske dediščine ter naravnih zanimivosti kot v Idriji. O nekaterih zanimivostih danes pričajo samo še ostanki, druga kulturna in tehnična dediščina pa se zgledno ohranja in vzdržuje, kar uvršča Idrijo med najzanimivejša in najlepša mesta Slovenije.

Če naštejem samo nekaj imen tehnične in kulturne preteklosti: Grad Gewerkenegg; Divje jezero; Gledališče - imajo eno najstarejših na ozemlju Slovenije; Rudarski muzej; Šolstvo - Leta 1901 je bila v Idriji ustanovljena prva realka v slovenskem jeziku; Kamšt- ostanek črpališča vode iz rudnika - Kamšt je danes največje leseno kolo v Evropi; Rake - za dovod vode na kolo; Klavže - zbirališče vode za odplavljanje jamskega lesa do Idrije; Čipke - nekdaj najbolj zaželen del garderobe ali opreme stanovanja. Če dodam še malo jedilnika - najbolj znana idrijska jed so žlikrofi.

Če govorimo o Idriji, ne moremo mimo rudnika živega srebra. Idrija najverjetneje danes sploh ne bi obstajala, če konec 15. stoletja na tem območju ne bi našli zelo bogate živosrebrne rude. V Idriji naj bi začeli kopati rudo v zadnjem desetletju 15. stoletja. To dokazuje tudi Cerkev sv. Trojice, ki je bila zgrajena leta 1500. Do leta 1508 rudarji v zemlji niso našli kaj prida živega srebra, tega leta pa so v Antonijevemu rovu našli ogromne žile. Značilen idrijski »grad« Gewerkenegg, ki ni nikoli služil za obrambo in je bil namenjen shranjevanju živega srebra ter domovanju rudniške uprave, so zgradili l. 1527. Leta 1575 je rudnik v celoti prišel pod upravo avstrijske vlade, ki je bila lastnica vse do 1918. Rudnik je sledil industrijsko modernizacijo. Zgradili so retortne peči za žganje rude in črpalke za črpanje vode iz podzemlja. Rudnik so zaprli v 80. letih 20. stoletja, ko je živemu srebru na trgih izrazito padla vrednost, ki je sledila množični opustitvi uporabe živega srebra v industriji. O vsem tem in še več nam je slikovito in prijazno pričarala kustosinja v mestnem muzeju v Idriji gospodična Tina.

Od tu smo pohiteli proti Godoviču, kraju, največkrat omenjenem v zimskih vremenskih poročilih in sicer, da je cesta skozi kraj proti Colu in Ajdovščini zaradi obilice snega zaprta. Med potjo smo si ogledali še Črni vrh nad Idrijo, kjer imajo prekrasen dom starostnikov, lociran na prečudoviti lokaciji s pogledom na naše lepe Julijce.

Že se spuščamo proti mestecu Ajdovščina. Med vožnjo se nam odpira prečudovit pogled na Vipavsko dolino in njene vinske terene, ki so v tem času vsi zeleni in v cvetenju grozdja. V tem trenutku pa iz radia v avtobusu našo grozo poslušamo o nekakšni zeleni trgatvi, ker, da je še veliko starega vina na zalogi. Namesto, da bi to grozdje pustili dozoreti in ga po nizkih, zmernih cenah, ponudili v že omenjene domove starostnikov, bolnice, še posebno otroške bolnice, ne razmišlja nihče. Še direktor zadruge Vipava se strinja, da je potrebno opraviti zeleno trgatev. Razumi, kdor more razumeti, v recesiji, ki proizvaja vsak dan več revežev, med katere brez slabe vesti štejem tudi delovne invalide, kateri si ne bodo mogli privoščiti niti kg sladkega grozdja.

Današnji dan je preveč lep in sončen za tako obremenjevanje, zato že hitimo proti Novi Gorici. Ob cesti v eni maloštevilnih gostiln si privoščimo kavico in kaj osvežilnega. Že se nam odpira pogled na Sočo in mestece Kanal. Kraj je znan po elektrarnah na Soči in pa po skokih v vodo z mosta čez Sočo, katere vsako leto opravljajo mladi junaki.

Izza ovinka se nam prikaže lep pogled na jezerce v kraju Most na Soči na sotočju Soče in reke Idrijce. Idrijca, rečica, katera je dolga cca šestdeset km, njen izvir pa je nekje pod planoto Vojsko. Njene vode so nekoč pomagale odplavljati les do rudnika živega srebra v Idriji, o čemer pišem v začetku tega zapisa.
V gostilni Štefan smo si privoščili dobro in za popotnika izdatno kosilo, se dodobra spočili in ob dobrih šalah tudi prešerno nasmejali. Moči so se povrnile in že smo pripravljeni na nove izzive, ki nas še čakajo do doma.

Nadaljujemo po ozki dolini Bače, skozi katero poteka ena najbolj slikovitih alpskih železnic od Jesenic do Nove Gorice. Dolina je dobro naseljena, lepo urejene hišice so stisnjene po strmih bregovih, tisto malo ravnine, kar jo pušča rečica Bača, železniška proga in cesta, pa ljudje obdelujejo. Bregovi doline se strmo dvigajo, tako da je vidno samo nebo. Že smo prispeli do vasice Podbrdo, kjer se naša cesta začne dvigovat v serpentinah proti planini Sorica. Pot nas pelje mimo zimskega centra na Sorici, kjer se začne spuščati proti bohinjski dolini. V Bohinjsko Bistrico prispemo ravno nad vhodom tunela, že prej omenjene železnice do Nove gorice. Kot zanimivost naj povem, da je to edini tunel, ki ima vrata. Ja, prav ste prebrali, vrata ima in to zato, da ni prepiha in da se v zimskem času scejajoča voda ne spremeni v ledene sveče, ki razbijejo šipe na prihajajočem vlaku.

Avtobus pa kot za stavo požira kilometre in že se peljemo skozi turistični Bled naprej proti Lescam in že se odpira pogled na vhod naše Zgornjesavske doline. Ura je že pozno zvečer, je pa še vedno svetlo, saj učinki prestavljene ure delujejo. Zaželimo si vsi srečno in obljubimo, da se zopet srečamo na naših naslednjih druženjih.

Predsednik DI

Jože Zupančič