DI Kranjska Gora: Izlet v slovensko Istro

Po dežju vedno posije sonce.

V našem društvu smo po planih, sprejetih na začetku leta, planirali za 31. maja izlet v Slovensko Istro. Po skoraj celem mokrem in hladnem mesecu maju nam je včeraj posijalo sonce, ja sonce v večjih pomenih.
Prvi razlog je ta, da se nas je zbralo šestinsedemdeset, drugi razlog je ta, da je bil res sončen in prijeten dan in tretji sončni vzrok je ta, da smo v Kopru, Marezigah in Hrastovljah naleteli na dobre prisrčne ter prijazne ljudi. Verjetno ni potrebno bralcem pojasnjevati, da ko se prikaže večja skupina ljudi na berglah ali težko hodečih, se ponavadi sliši, ja kaj pa še ti delajo tukaj dren, doma naj bodo, je običajno komentar zdravih in čilih mladcev. Kaj takega se včeraj ni slišalo.

Že zjutraj, ko smo vstopali v avtobusa je bilo zaznati obilo dobrega pričakovanja od dneva. Izlet je bil zamišljen z vožnjo po starih, dobrih cestah proti Istri, po katerih smo v mladih letih hiteli na Jadran, v fičkih, na sindikalne počitnice. Marsikdo se je spomnil teh časov in tudi vdihnil, kje so ti časi ?

Peljali smo se skozi mesto Kranj, našo Gorenjsko prestolnico, nadaljevali skozi Medvode v Ljubljano na Vrhniko skozi Logatec. V Logatcu smo popili še jutranjo kavico, bolj korajžni pa še vejico in že se peljemo naprej skozi vsem starejšim Slovencem znane »kačje ride« in že je na vidiku Postojna, ki pri ljudeh takoj sproži pomisel na lepoto njihove podzemne jame. Danes nismo imeli namena in niti časa za ogled tega fenomena Krasa.

Oddivjali smo naprej do Kraškega roba in si tam ogledali še čudež človeških rok in znanja naše gradbene operative. Most, ki preči Ospsko dolino se lahko šteje med čudeže. Most se vije, kot elegantna gazela iz brega v breg in je vreden popotnikovega pogleda. Škoda je le, da ni tam nikogar, ki bi bil pripravljen popotnika seznanil z njenimi avtorji, dimenzijami, vgrajenimi kubičnimi metri betona, tonami železa in prelitega znoja ljudi, ki so ga gradili. Naša skupina je imela to srečo, da sem spodaj podpisani bil sam gradbenik in kar nekajkrat obiskal gradbišča med gradnjo le tega krasnega objekta in tako znal pojasniti vsaj nekaj podatkov na vprašanja naših udeležencev. Verjetno bodo to pomanjkljivost turistični delavci v bodeče popravili.

Pot nas je peljala naprej proti prestolnici Slovenske Istre v Koper. Tukaj nas je že čakal predstavnik Pokrajinskega muzeja zgodovinar g. Žitko, živa in na široko odprta knjiga o bližnji in daleč nazaj segajoči zgodovini teh krajev.

Najprej nas je popeljal po starem jedru Kopra z živim opisovanjem nastanka in življenja v preteklosti tega mesta, nekoč otoka. Človek, ki se prvič sprehodi po tem delu Kopra mogoče dobi vtis, kot še eno naselje ob sredozemskem morju, če pa imaš tako dobrega vodiča, kot naš g. Žitko pa se skoraj živo vrneš v zgodovino, delo in pomen tistih časov. Nadaljevali smo z ogledom Pokrajinskega muzeja v Kopru, kjer imajo zelo lepo in nazorno po sklopih prikazano preteklost. Za nas je bil najbolj zanimiv oddelek novejše zgodovine, ki prikazuje boj in obstanek Slovenskih Istranov pod Italijanskim fašizmom v času okupacije druge svetovne morije ter nekaj ob nastanku nove države Jugoslavije, ki pa je pred petnajstimi leti tudi propadla. In ravno Koper je bil tisto mesto, ki bo zapisano v zgodovino, da je iz tega mesta zapustil Slovenijo še zadnji okupatorski vojak JNA Slovenijo.

Po tako velikem in dobro predstavljenim kulturnim vložkom izleta smo že hiteli proti gostišču v Marezigah, kjer smo imeli kosilo. Prijazno osebje, dobra in okusna hrana , vse skupaj zalito z domačim Refoškom, je dajalo ton udeležencem izleta. Marezige so tudi dobra razgledna točka. Od tu se vidi Koper, z zaledjem in s pristaniščem, kot na dlani. Ob razgledu in kozarčku dobre pijače smo se odpočili za ogled današnjega zadnjega cilja.

Današnje potepanje po Istri smo zaključili z ogledom najbolj znanih Slovenskih fresk v cerkvici v Hrastovljah. Zelo živo s preprostimi besedami in na zelo prijazen način nam je freske predstavila in opisala gospa Rozana Rihter.

Čeprav si skušamo vsi prizadevati, da nam ne bi ukazovala ura, se tega nikakor ni moč izogniti. Kazalci so kazali že pozno popoldansko uro, že kar večer in naš čas potepanja po Istri se je iztekel. Vsi zadovoljni in polni lepih vtisov in spominov, ki jih bomo še kar nekaj dni urejali, smo se začeli vračati domov, kamor smo prispeli v poznih večernih urah.

Res lep in naporen dan je za nami. Verjetno smo z ogledom muzeja v Kopru in fresk mrtvaškega plesa v Hrastovljah, vsi skupaj spoznali, kako krhko in kratko je življenje posameznika. Spoznali smo tudi,kako dobro na nas vpliva druženje, pogovor drug z drugim. Težave, ki nas vsakega posameznika tiščijo k tlom se na ta način zmanjšajo in jih lažje prenašamo in krotimo. Zato želim, da invalidi našega društva nadaljujemo taka druženja, in si tako lajšamo življenje, ki je na tak način bolj veselo in polno prepotrebne psihofizične kondicije.

Predsednik DI
Jože Zupančič