DI Kranjska Gora: Invalidi in »Družabni dan na snegu«

Dne 31 januarja 2006 ob 10h dopoldan smo se člani invalidi, 32 željnih popestritve zimskih dni, zbrali ob žičnici v Gozd Martuljku, ter si vzeli čas za družabni dan na snegu. Večina si je za svojo zabavo izbrala sanke, nekateri so kombinirali prvi del tek na smučeh in drugi del sankanje, tretja skupina pa se je le sprehajala in družila. Vsi pa smo si na ta način ohranjali in krepili zdravje, dobrina katera je z leti vse bolj iskana in cenjena. Na že pripravljenih progah smo uveljavljali svoje sposobnosti, nekateri bolj korajžno drugi bolj previdno. Vsem nam pa je bil cilj, čim več časa porabiti za svojo rekreacijo, istočasno pa se družiti, pogovarjati, izmenjavati mišljenja. Rekreacija na svežem zraku pa tako in tako naredi človeka sproščenega in nas, katere je življenje nekako zaznamovalo, zopet povrne v razmišljanje, da še nismo za na odpad.

Za popestritev našega druženja je predsednica odbora za izlete in rekreacijo pripravila tople napitke čaja in kave, za korajžo pa tudi nekaj domačega borovničevca. Rekreacija na svežem zraku in pa napor v tekaški smučini, vlečenje sani in spuščanje po tri km dolgi sankaški progi, pa zahteva tudi dobro podlago. Zato je pripravila tudi obilno malico v obliki kranjske klobase z vsemi dodatki, ki se strežejo ob taki priliki. Malica je šla prav dobro v slast in tek vseh sodelujočih na družabnem dnevu.

Imeli pa smo tudi veliko časa, da smo se posvetili bolj drug drugemu, se spominjali leta, ki je minilo ter iz spominov luščili kaj je bilo dobrega in kaj naj čim prej pozabimo. V takih trenutkih da beseda besedo in na površje so prišle misli, kako bo, ko bomo omagali, kdo bo skrbel za nas in kako. Naši otroci so vse preveč zaposleni sami seboj in imajo že tako vse preveč skrbi kako preživeti v teh časih svojo družinico, kdo bi mislil ob tem še na omagane starše.

Ugotovili smo, da se že nekaj let govori, da bi občina morala začeti graditi dom starostnikov, pa kot je pokazal čas v vrhu občine ni interesa za stvar. Kako bi tudi bil? če vemo da je občinska uprava sestavljena iz zelo mladih in zdravih ljudi. V občinskem svetu pa tudi povprečje let ni preseglo petinštirideset. Naša občina je ena bogatejših v državi. Turizem je v teh časih dobra gospodarska panoga, ki nese zlata jajca. Pa, kot sem že omenil, občino vodijo mladi ljudje, povrh vsega je pa župan profesor telovadbe in bi zidal in gradil samo športne objekte, tako, da bo cela občina kmalu en sam športni objekt z nekaj hoteli in igralnicami.

V pogovoru se je izluščilo, da gloda vse nas skrb, kaj bo, ko bomo omagali in bodo nas odpeljali daleč po drugih krajih Slovenije, kjer imajo domove starostnikov. Take misli in skrbi, mnogim starejšim ne dajo spati. Vemo kako je. Svojci imajo vse manj časa in vse manj denarja, kdo bo nas obiskoval in kako bomo lahko ohranili stik z domačimi se pletejo misli, pa če jih še tako odganjaš.

Kot predsednik Društva invalidov občine Kranjska Gora to problematiko občutim in se je zaznavam posebno, ko sem v stikih s člani in ostalimi občani. Kar nekaj trdnih argumentov vam lahko naštejem v korist razpredanja misli, po gradnji lastnega občinskega doma starostnikov.

Ne poznam nikogar, ki bi želel jesen življenja preživeti izven svojega življenjskega okolja. Ko prihajajo leta, zdravje popušča se take in slične misli hočeš nočeš prikradejo v podzavest, kjer ostanejo za vedno. Tega dejstva se bojijo vsi starejši, kot hudič križa. Doma v družinah se vsi izogibajo načeti temo odhoda v dom, razen, ko je nujno in neizogibno, ravno iz vzroka, da v bližini ni prostih kapacitet v ustanovah namenjenim starostnikom. Ali si lahko vsaj zamislimo traume posameznika, včasih tudi svojcev, kateri je postavljen pred tako dejstvo, da mora za »vedno« daleč od ustvarjenega družinskega gnezda.

Tisti, ki že imajo v različnih domovih svojce vedo povedati, da so obiski v oddaljenih domovih problematični za starostnika ter svojce iz razloga. Če je starostnik nastanjen v domu daleč od doma, morajo svojci za obisk vzeti čas, ki je lahko samo dopust ali opustitev določenega opravila doma. V kolikor bi bil dom starostnikov v bližini je že počutje prebivalca v domu boljše, več obiskov več kontrole in kar ni zanemarljivo, manjši stroški za svojce. Cestnine, kilometrine, čas porabljen za prihod in odhod vse to gre ponavadi na revanš krajšega časa obiskov. In kot kažejo statistike se z daljšim stažem starostnika v domu ti obiski zredčijo in zreducirajo na minimum. Vse to in verjetno je takih argumentov še več, le poznamo jih ne ali pa se jih nočemo zavedati.

V srca naših občinskih funkcionarjev bi rad položil misli, da naj začnejo izpolnjevati volilne obljube, da, če jih bomo izvolili bodo njihove misli vedno in samo za blagostanje vseh občanov. Ali mi starejši ne spadamo med tiste občane, katerim bi funkcionarji gradili blagostanje? Kaže da ne! Zavedajte se jeseni, ko nas bo še vedno veliko živih.

Sam sem v teh dvanajstih letih kolikor časa se angažiram in trudim za izgradnjo občinskega doma starostnikov postal od neuspešnih poizkusov utrujen in zagrenjen. Zadnje leto tudi kot predsednik odbora za izgradnjo doma starostnikov nisem mogel dobiti ne denarja ne zagotovila, da bi vsaj začeli priprave na gradnjo.

Naj svoje misli vrnem na zimsko družabno srečanje prijateljev. O zmagovalcih si skupina ni delala skrbi, vsak, ki je prisopihal do vrha sankaške ali opravil nekaj korakov v smučini, je bil zmagovalec. Če bi že delili medalje bi jo morali podeliti dobri volji in smehu ki smo se ga, kot prehlada nalezli drug od drugega. Verjamem, da smo nekaj tega dvojega odnesli tudi vsak sebi domov in da bo imela dobra volja in smeh pri posamezniku dolge učinke.

Namen, ki smo si ga zadali pred organizacijo druženja na snegu je bil prav prepričljivo dosežen. Za nas je druženje tista energija, ki daje posamezniku veselje in upanje, da ni vse tako črno, kot si prestavljamo, ko smo sami v svoji osamljenosti. Tej osamljenosti pa se ponavadi prikrade še misel, da smo od vseh in še od Boga pozabljeni.

Odgovori na zgoraj zastavljena vprašanja pa niso tako preprosti in lahaki. Prepričan sem, da bomo kot IO DI iskali še naprej najboljše rešitve. O uspešnosti govoriti v naprej pa je iluzorno. Želim pa, kot predsednik društva, da bi bili v svoji dejavnosti vsaj delno uspešni. Zavedam se da popolnih ljudi in društev ni.

Za izteklo akcijo si upam trditi, da je bila uspešna po organizaciji in udeležbi.

Predsednik DI:
Jože Zupančič