Kranjska Gora - Poročilo s pohoda v Srednji vrh nad Martuljkom

Dne sedemnajstega maja '04 smo se invalidi, člani DI občine Kranjska Gora enajst po številu, zbrali pred trgovino v Gozd Martuljku 750m/nm, od koder smo se podali na dogovorjeni pohod v Srednji vrh 960m/nm v Karavankah ležečo vas.Pot nas pelje mimo znanega Špikovega hotelskega in Camp kompleksa, ki je ravno ta mesec zamenjal lastnika. Od Petrola ga je namreč kupilo znano kranjskogorsko hotelsko gostinsko podjetje Gorenjska, tudi mi mu želimo bolj uspešnih dni. Nadaljujemo mimo bazenskega kompleksa proti lepo v skalo vsekani cesti speljani po pobočju Karavank vse do Glave, gostinskega objekta, ki kot stražar stoji na izbočeni skali nad Zgornjesavsko dolino.

Vso pot nam se vse bolj odpira pogled na mogočno Martuljkovo skupino, ki kraljuje nad našo dolino. Vse bolj odprt je tudi pogled po dolini proti znanim Poncam, pod katerim mogočno kraljujejo naše skakalnice znane, kot planiške skakalnice, ki pa so zadnje čase vse bolj na slabem glasu zaradi slabih gospodarjev, ki skrbijo samo za svoje riti in ne za dediščino, ki je kot kura, ki bi lahko nosila zlata jajca. Med nadaljevanjem se nam odpira pogled tudi proti vzhodu, kjer se mogočno dviga Stol, najvišja gora v Karavankah.

Po dobri uri in pol hoje v lepem sončnem vremenu se vzpnemo za 210m, rahlo utrujeni od vzpenjanja in vzhičeni od prekrasnih pogledov po vršacih in dolini se posedemo na vrtu gostilne Na Glavi v Srednjem vrhu. Po počitku in odžejanju se odpravimo do domačije gospodarja Smoleja, kjer nas z veseljem postrežejo z domačimi dobrotami domačega kmečkega izdelka. Nekateri so od zadovoljstva obljubili gospodarju, da mu bodo prišli pomagat pri spravilu sena, ki je v teh krajih še vedno odvisen od pridnih rok in le malo od strojev.

Že je čas, da se poslovimo od prijaznega gostitelja in nadaljujemo naše druženje po poti, ki je vas nekoč povezovala z dolino, tako imenovano pot čez Kamen, ki je znana tudi po lepi kapelici, ki je bila postavljena zaradi nekega dogodka v preteklosti. Pot se vse bolj zarašča in vode ob deževju jo vse bolj načenjajo, razen redkih pohodnikov jo ne uporablja nihče več. Ob poti pridemo do opuščene vasi Frtalež, ki jo zob časa in drevje zaraščata in spreminjata v nevidno. V vasi je obnovljen samo Tarmanov mlin, poleg je postavljen lep Matijev vikend z lepo in vzdrževano kapelico ter malo nižje v vikend spremenjen tudi Omanov mlin. To je tudi vse kar je še ostalo od dediščine, ki so jo postavili naši pradedje, katere pa mi ne znamo ali nočemo vzdrževati. Tako je tudi malo naprej z novim mostom, pri Žunu, katerega je lanska visoka voda spodnesla in ni ga, ki bi ga popravil, da služi namenu, zaradi katerega je bil v preteklosti postavljen.

Tako je nas v glasnem razmišljanju pot pripeljala zopet v dolino do reke Save ob kateri smo nadaljevali proti že omenjenemu izhodišču pohoda.
Pohod smo sklenili po dobrih petih urah, res utrujeni pa tudi vsi zadovoljni zaradi lepega druženja in da smo si dokazali, da še nismo za staro šaro.

Predsednik DI:
Jože Zupančič