MDDI Celje: Dejavnosti našega društva

Na svetu je veliko čudes. Tudi čas korone je ena izmed njih. Za nas, prostovoljce, je v tem času delo zelo oteženo, saj ne moremo imeti osebnega stika, druženja so prepovedana. Kaj potrebuje invalid, ki živi sam? Vsekakor družbo, oseben kontakt, stisk roke, toplo besedo … Ko je človek sam s svojimi skrbmi se večkrat zgodi, da ga postane strah življenja. Res je, samota ubija. V društvu skozi programe vrsto let krepimo sodelovanje med invalidi.. Vajeni so druženja, vajeni so, da gredo po nakupih, s prijatelji na klepet. Ob tem drugem valu bolezni pa jih je strah. Žal so mnogi hudo zboleli ali celo umrli. Skrbno poslušajo poročila in se držijo navodil.

Ker v društvu ne moremo pripravljati druženj in delavnic, smo se odločili, da člane kličemo po telefonu in tako ohranjamo vsaj ta stik. Naši prostovoljci so polni zgodb in doživetij, ki jih slišijo sploh od starejših oseb. Velikokrat so zgodbe zanimive, da se nasmejimo, žal pa so tudi  take, ko se človek zamisli. In ena takih zgodb je žalostna. Starejša gospa živi sama že vrsto let, tedensko jo obišče nečak. Je kar zgovorna  in zelo »besna«. Sprašuje se, kje je poštenje, kje je pravica?

Zgodilo se ji je: z masko je k njej prišla soseda. Sedeli sta na razdalji in klepetali, ko pri vratih pozvoni. Vztrajna akviziterka ji ne da miru. Prinaša prehranska dopolnila, ki jo bodo obvarovale korone, pove. Tudi zdravil ji ne bo treba več uživati. Po dolgem prepričevanju ji gospa verjame in sprejme njeno ponudbo v prepričanju, da bo čudežno »Fit«. Prijateljice ni prepričala. Akviziterka ji je ponudila v podpis papir, za kar se je kasneje izkazalo, da je pogodba, ki jo obvezuje po nakupu čudežnega prahu za dve leti. Gospa je čez kak mesec po prejemu dopolnil začela to čudo uživati. Kmalu je ugotovila, da jo po tem jemanju boli želodec, slabo se je počutila in po nogah je dobila izpuščaje. Položnice je redno plačevala. To se je začelo dogajati v maju 2020. Ko je šla k zdravnici ji je ta prepovedala jemanje teh dopolnil, saj niti sestave na škatlici ni bilo in gospa mora jemati zdravila za svojo bolezen. Gospa se je trudila, da bi akviziterko priklicala po telefonu , a ji to ne uspe. Vse s tistim listkom in ostalimi dopolnili, je poslala na naslov. Ko so to prejeli, so ji rekli, da je prepozna za vračanje…  In sedaj je dobila pošto iz sodišča . IZVRŠBA v višini skoraj 700€ in 200€ stroškov. Je to mogoče?  Ja! Žalostno, skušamo ji pomagati rešiti to zapleteno zadevo.

V opozorilo vsem, ne nasedajte!!!

V času uradnih ur smo napisali kar veliko raznih vlog, priporočil, dopisov. Nekateri invalidi so nas poklicali, da težko živijo s skromnimi pokojninami in smo jim do vrat dostavili nekaj živil. Pomagali smo tudi preko RK Celje in Vojnik.

Tudi na lokalne razpise, s katerimi ni malo dela, smo se prijavili. Hvala dragi poverjeniki in prostovoljci, da vam je mar in kontaktirate s člani.

Hvala pa tudi tebi, spoštovani Franci Pesjak. Po celi Sloveniji smo razdelili skoraj 100 invalidskih vozičkov in počivalnikov, nekaj bolniških postelj, sobnih WC in kopalniških pripomočkov. Veseli in hvaležni smo, da smo pomagali, saj smo ob tem spoznali mnoge hude zgodbe, ki jih piše življenje. Dva vozička in nekaj oblačil smo poslali preko prostovoljca tudi na potresno območje. Hvala Zlatka in Verica za pomoč pri delitvi in transportu.

Zaradi prepovedi druženja tudi ustvarjalnih delavnic ni. Pa vendar na posebno prošnjo, sem šla peči krofe k invalidki, katero redno obiskujem in njej veliko pomeni, da pečeva krofe. Krofe potem razdeli med prijatelje in se rada pohvali, kako z invalidi ustvarja dobrote.

Ja, vsak korak, vsaka beseda, ki jo pokloniš nekomu, je neprecenljiva in trudili se bomo še naprej. Držali se bomo navodil ustreznih institucij in upali, da s skupnimi močmi premagamo »KORONO«.

Vsem želim, da upoštevajo priporočena navodila, da čuvajo nase, da še malo potrpijo in verjamemo vsi skupaj v lepši jutri.

Ja, žal lepšega jutri za naše sosede ne bo. Zelo sem žalostna in potrta. Zgodila se je tragedija, ki je zahtevala življenje šest letne deklice. Splet okoliščin je našim sosedom vzel najdragocenejšo stvar na svetu - vnukinjo. Vsi smo žalostni in prizadeti, naša vas je v trenutku obnemela, vsi bi želeli pomagati, a žal… Nepopisne bolečine staršem, bratcu, dedku in babici ne moremo z ničemer olajšati. Le nemo se lahko sprašujemo, zakaj?

Na to tragedijo ne moremo vplivati, na naše življenje pa malo lahko. Kako? Tako, da ne pozabimo nase in bližnje, da smo prijazni in sočutni, da nam je mar. In nam je mar, zato pa vsem priporočam, čuvajte nase in ostanite zdravi.

Dragica Mirnik

predsednica  MDDI Celje