DI Kranjska Gora: Poročilo o druženju na Vitrancu

Pogled z vrha Vitranca - Dne 3. junija 05 ob 10h dopoldan se nas je enaintrideset članov našega društva invalidov zbralo v prostorih društva. Od tu smo se podali peš proti spodnji postaji kranjskogorske žičnice, ki potnika popelje na vrh Vitranca. Tu na vrhu v prekrasnem vremenu smo si vzeli čas za druženje na svežem zraku.
Večina je vrh Vitranca, ki je poznan tudi in predvsem po tekmah za svetovni pokal v alpskem smučanju, obiskovala v preteklih časih. Je pa bilo tudi nekaj takih, ki so se znašli na vrhu Vitranca prvič. Te je čakal na vrhu Vitranca planinski krst. Vse skupaj pa je čakalo jasno nebo in prečudovit razgled po vršacih in alpskih dolinah. Vsak si je v pogledu na okolico lahko pričaral svet Dovško - Mojstranške Triglavske pravljice, Martuljško - Rutarskih škratov in vil ter Kranjskogorskih Kekca, Pehte in Bedanca.

Prav je, da bralcu tega zapisa pričaram tudi vožnjo z enosedežno žičnico, z eno besedo prečudovito. Naj omenim, da je žičnica verjetno ena najstarejših, še delujočih enosedežnic v srednji Evropi, prav prepričljivo pa v Sloveniji. Zagnane kranjskogorske turistične delavce v času gradnje teh naprav, lahko jih poimenujem vizionarje turizma v naši dolini, kateri so z gradnjo žičnice postavili temelj turizma za sedanjo občino Kranjska Gora. Da naprave še dobro delujejo pa se gre zahvaliti več generacijam odličnih vzdrževalcev, ki so naprave tako dobro vzdrževali, pravzaprav jih vzdržujejo, da varno obratujejo še v današnjem času. Trditev, da ni važno koliko je stara naprava, da je važno le dobro vzdrževanje, tukaj potrjuje to trditev kot pravilo.
Omeniti velja prijazno osebje, ki te spremlja od nakupa karte, do vstopa in izstopa z žičnice. Vsi so zelo pozorni in vljudni, nič ni vsiljivega, temveč se vsi trudijo in zavedajo svoje odgovornosti za počutje vsakega gosta posebej. Vsem, ki obiskujete našo dolino bi toplo priporočil obisk Vitranca. Pohvale tujcev, ki sem jih slišal ta dan, moje povabilo potrjujejo, pridite ne bo vam žal !

Naj ta del končam, da mi ne bo kdo očital, da sem reklamni agent. Govorim samo o dejstvih, ki se lahko preverijo.
Vsem nam, ki smo se udeležili druženja pa je bil cilj, čim več časa porabiti za svojo rekreacijo, istočasno pa se družiti, pogovarjati, izmenjavati mišljenja in tako potisniti vsaj za nekaj časa svoje skrbi o bolezni in osebnih problemih na stranski tir ter tako spočiti svoje telo na psihološkem in fizičnem področju. Rekreacija na svežem zraku pa tako naredi svoje in nas, katere je življenje nekako zaznamovalo, zopet povrne v razmišljanje, da še nismo za na odpad.
Dobro, da nismo imeli seboj medalj, podeliti bi jih morali dobri volji in smehu, ki smo se ga nalezli drug od drugega. Da smo nekaj dobre volje in smeha odnesli tudi vsak sebi domov in da bo imela dobra volja in smeh pri posamezniku dobrodejne posledice, pa tudi verjamem,

Namen, ki smo si ga zadali pred odhodom iz društva je bil prav prepričljivo dosežen. Za vsakega iz med nas je druženje energija, ki posamezniku vliva voljo in upanje, da življenje ni kazen temveč dar, katerega mora vsak sam oblikovati po svojih merilih za skupno pot vseh ljudi. Vse prevečkrat si predstavljamo, da smo sami v svoji osamljenosti in da smo od vseh zapuščeni. Trdno sem prepričan, da taka druženja, brez tekmovalnosti, dobrodejno učinkujejo na nas in odganjajo najbolj črne misli posameznika. To trditev mi potrjujejo obrazi udeležencev pri odhodu z Vitranca. Čas je res nekaj kar človek težko razumno dojema, saj poznate tisto vprašanje, kako hitro teče čas, vprašanje je samo na kateri strani WC vrat stojiš, da to ugotoviš. Tudi naš današnji čas je prehitro minil in že lovimo naslednjega. Lep pozdrav.

Predsednik DI:
Jože Zupančič