MDDI Celje: Korona in naša osama
Dragi člani MDDI Celje. Draga moja družina...
Spet je teden naokoli in višja sila nam preprečuje srečanje zaradi nas, zaradi vas, da ostanemo zdravi.Treba je biti doma, skoraj zaprt v karanteni...
Pa vendar, skozi telefonske pogovore vem in čutim, da se zelo pogrešamo, a polepšamo si trenutke s vzpodbudami.
A tudi ta čas bo minil, ko se bomo lahko spet družili in se objeli ter poveselili. Naša medsebojna pomoč ima dolge lovke in odprti smo za vsakogar.
Danes se sprašujem kaj vse skriva beseda POMOČ. Pomoč ni le v denarju, ni v materialu, pomoč je, pomoč je tudi telefonski klic, je elektronska pošta, je pogovor na razdaljo... Ja v teh časih je tudi to dejanje vrsta pomoči.
Pokličem članico v dom in ne vem ali sem dobila pravo osebo. Od veselja kar zavriska v telefon in ne more skriti veselja. Pohvali kako lepo skrbino in se trudijo "te boge srote" za nas,da nam je lepo. A, da pogrešajo druženja in skupine, pa potarnajo. Gospa pravi, da verjame, da bo ta agonija kmalu mimo in je vesela, da so vsi stanovalci zdravi. Vesela je tudi, da ima telefon, da lahko pokliče kadar želi. In tudi mene bo… Na koncu, pa mi je le potarnala kako obremenjeni so delavci v domu, kako zelo morajo delati prav vsi, od direktorice do čistilk. "Veste, ni prav, da so tako skromno nagrajene". Taki pogovori tudi mene izčrpajo in ob enem radostijo. Zato smo se odločili pomagati,mar ne!
Pokličem še gospo, ki živi sama in nosi 87 križev in še gospoda, ki sicer ima družbo a preveč časa. Tako poteka moj vsakdan vsaj po urico ali dve. Joj kako pa se sama razveselim, ko me pokliče moj ljubi vnuk in moja draga vnukinja. Takoj sem polna elana in energije a žalostna, da ju ne morem stisniti k sebi in jih obiskati. Vesela sem, ko me kar tako pokličejo moji športniki in društveni prijatelji.
Vzpodbujamo se in obujamo spomine, načrtujemo srečanja, ki se ga neielji in čeprav nas je korona oddaljila smo skupaj...
In ob misli na te prijatelje, te ljudi, te velike naše družine se utrne solza... Pogledam v dalj in si rečem "minilo bo", nismzmerno veselimo... Ja nismo sami, kot je rekel Peter, smo eno, smo prijato sami, imamo otroke, vnuke, razširjene družine, sosede, ki jih zelo pogrešamo in komaj čakamo, da jih lahko objamemo v mislih, imamo prijatelje, ki komaj čakajo, da bo izredno stanje mimo...
Takrat pa dragi moji otroci, vnuki, prijatelji, naši člani, še bolj bomo cenili drug drugega, še bolj si bomo prisluhnili in vem, da bomo znali ceniti vsak trenutek, ki nas bo družil. Zato pa želim, da smo vsi skupaj zdravi, zdržimo, skupaj zmoremo, skupaj bomo premagali to "kugo". Bodimo doma in bodite, bodimo ZDRAVI!
Vesele praznike, Blagoslovljeno Veliko noč vam vsem in vašim dragim želim. Prazniki bodo drugačni, edinstveni in upam, da v taki obliki nikoli več.
Srečno!
Dragica Mirnik, MDDI Celje