DIO Kranjska Gora: Slovo

Slovo iz globine bolečine.

Kot lupina sadeža je sedaj prazen najin dom
Srce je polno neznosne bolečine
Oči motne in polne žalosti
Dušo utapljajo solze nerazumnega trpljena

Vse zeleni, dehti, žvrgoli, kukavica išče partnerja
Tvoje srce pa se je neslišno ustavilo, nič več ni besed le boleča tišina
Iz dna življenja se mi izvije nemočen krik nemoči
Ki pa te ne more obuditi in vrniti nazaj v moj objem

Oko te išče a te ne najde
Uho te hoče slišati a te ne sliši
Misel se dviga, ter čaka da boš prišla nazaj
Tebe pa ni in ne bo, nastala je tišina, ki lomi dušo in telo

Zakaj ti, kdo določa kdaj slovo, slovo polno bolečine in trpljenja
tega odgovora, razen stvarnika, ne pozna nihče.
Joži za mene nisi odšla, vedno boš ob meni vedno boš moja prva misel

 

Najino triinpetdesetletno skupno potovanje, mi daje smisel in pogled v jutri. A vseeno bi te rad še zadnjič objel in ti povedal Hvala ti za  vso tvojo najini družini in meni podarjeno ljubezen.

S temi besedami bi se rad zahvalil v imenu Jožice, sosedom vaščanom, prijateljem, znancema, bivšim sodelavkam in sodelavcem za obiske in spodbudo v času njenega neizmernega trpljenja. Hvala tudi vsem ki ste počastili njen spomin ob žari ali jo v sprevodu pospremili do njenega novega doma.

Zahvala gre tudi vem, ki ste s svojim delom pomagali ob času Jožičinega poslavljanja, kot žene, mamice in babice ter moje najboljše sodelavke v Društvu invalidov Kranjska Gora ter meni in sinovoma Robiju in Domnu ter vnukom Gregorju, Kristini, Maksu in Viktorju stali ob strani, hvala vsem.

Čisto na koncu bi se rad zahvalil tudi osebi, ki se je v tistem težkem trenutku norčevala iz mojega žalovanja in tako tudi smrti moje soproge z naslednjo dva tisoč let staro resnico, ki jo je izrekel na križu pribit naš Stvarnik, «Oče odpusti jim saj ne vedo, kaj delajo ker so ubogi na duhu in telesu".

V Martuljku, 6.5.2018