DI Kranjska Gora: Pohod do elektrarne na Dovjem

Mnogi ljudje pozabljajo-mo, da je človek, narava in zdravje v tesni povezavi. Namesto v skrbi za svoje zdravje se mnogi ljudje raje prepuščajo lagodnemu življenju, kljub znanemu dejstvu, da je gibanje po naravi poživljajoče za telo. Zavedajoč se, da vsakdo potrebuje sprostitev, se je v našem društvu nekako spontano organizirala skupina, ki prisega na gibanje po naravnem okolju. Skupino sestavljamo več ali manj ljubitelji naravnega okolja, ki se zavedamo, da je treba tudi zanamcem ohraniti lepo okolje z vsem tistim naravnim, samoniklim in bujnim rastjem, ki dandanes navdušuje vse, ki ljubimo okolje, naravo in tudi sebe ter svoje zdravje.

   Skupina deluje že od vsega začetka delovanja društva. Sočasno jo dopolnjujejo novi obrazi, ki zamenjujejo člane, ki skupino zapuščajo vsled različnih vzrokov, največkrat zaradi vse večje razlike od nastanka emšoja in sedanjostjo, kar je normalni naravni proces. Sam sem se udeležil vseh, (cca 150) organiziranih pohodov ali to hočem ali nočem sem kot organizator vedno prisoten. Tako je tudi danes 17. julija, ko se podajamo na krajši nekje 11 km, pa zato bolj strm pohod iz Mojstrane do hudournika Mlinca nad vasjo Dovje v Karavankah in nazaj.

Zbirno mesto je bilo ob trgovini v Mojstrani. To je ena lepših Alpskih vasic, žal so jo pred leti z blokovsko gradnjo želeli spremeniti v spalno naselje mesta Jesenic. Vasica je locirana ob strugah reke Save in Triglavskega hudournika Bistrica v kotlini pod Karavankami in na vhodu v tri najlepše alpske doline Krmo, Kot in Vrata. Ima dokaj burno zgodovino, če prav ne tako dolgo, kot njena soseda vasica Dovje. V bistvu se je življenje vasi začelo nekje v štirinajstem stoletju s fužinarstvom.

Pravi razvoj se prične šele po odprtju železniške proge Jesenice - Trbiž leta 1870, ko so bili izpolnjeni pogoji za industrijski razvoj s postavitvijo fabrike cementa. Polni zagon pa vas dobi šele po prvi svetovni vojni, ko se prenese sedež občine iz Dovjega v Mojstrano in izvolitvijo domačina Klančnika za župana. To in še nekaj drugih vzrokov je spremenilo smer razvoja Mojstrane iz industrije v turizem. Vas je dobila leta 1938 najvišje kraljevo priznanje za najbolj razvijajoče in najbolj prijazno turistično naselje v Kraljevini Jugoslavije. To je potrdil tudi visok kraljevi obisk kraja.

Ko smo zapuščali Mojstrano, smo zavili na Prode, prečkali reko Savo in nekdanjo traso železniške proge, ki je od tu že od leta 1966 opuščena in lahko zapišem tudi zapuščena. Steza po njej je skoraj neprehodna, kar je odraz dela turističnega društva Mojstrana. Ko prečimo še uvozno cesto iz Kranjske Gore v Mojstrano se strmo vzpenjamo, mestoma tudi po stopnicah, do magistralne ceste Jesenice/Rateče ter jo prečkali tik ob lepo urejenem spomeniku župniku Jakobu Aljažu.

Od tu se že vidijo obrisi vasice Dovje, ki je naslonjena na pobočje južnega dela Karavank in ima pestro ter dolgo zgodovino, katera sega tja v let 900 tš. Takrat so bili lastniki doline Frajzinški škofje, ki so začeli te kraje načrtno naseljevati in kultivirati pokrajino. Vasica je vse do današnjih dni ostala kmetijskega značaja, kljub trudu, da bi pripeljali v vas turizem.

Za napredek in boljši standard vasi je poskrbel in prispeval svoj doprinos tudi eden najbolj znanih Slovencev, župnik Jakob Aljaž (1845 - 1927). Njegova dela prav štrlijo in govorijo sama zase; dal je zgraditi vaški vodovod, zgradil in postavil prvi kulturni dom v teh krajih, svoje farane učil umnega kmetovanja, sadjarjenja. Bil velik rodoljub in narodnjak, ki je postavil stolp vrh Triglava in Triglav rešil potujčevanja. S svojim zgledom postavil temelje planinstva in turizma med domačini teh krajev.

Nadaljujemo po stezi do ceste, ki vodi skozi vas Dovje in naprej in se usmerimo na odcep ceste, ki povezuje po pobočjih Karavank, vas Dovje in vas Planino pod Golico, nekoč Sveti Križ. Le dober km nad vasjo Dovje prečimo hudournik Mlinca.

Nekoč znan po več mlinih, danes pa po nekaj malih elektrarnah. Tu je pravzaprav tudi naš današnji cilj. S tega prostora ob hudourniku se pohodniku nudijo prečudoviti razgledi na Triglav ter vrhove, med katerimi se raztezajo že omenjene tri alpske doline, Vrata, Kot in Krma. Vse tri pa imajo stično točko na Kredarici, od tu pa vodijo vse poti na Triglav. Človek bi kar ostal tukaj. Žuborenje hudournika, ko se voda preliva s skale na skalo, prijeten hlad med drevjem, prečudoviti razgledi, mir in naravna tišina brez motoriziranega ropota človeka pomiri in vrača v čase, ko hrupa skoraj nismo poznali.

A taka idila ne more trajati dolgo, ker mi vsi, 30 po številu, imamo še vsak mnogo drugih obveznosti, ki nas silijo, da se po počitku pričnemo vračati na izhodišče v Mojstrano. Tam imamo v planu še drugi del pohoda, to je druženje ob dobri malici in kozarcu rujnega. Hočemo ali nočemo tudi današnjemu dnevu se vse prehitro bliža večer, ko se moramo posloviti in jo mahnemo vsak na svoj konec.

Občutek, da smo sebi pomagali do boljše kondicije, pljučem ponudili obilico svežega zraka, ušesom pa mnogo novic in šal, je povzdignil pozitivno energijo do stropa. Le še pozdrav prijateljem in že se vračamo v svoj vsakdanjik, kateri pa le ne bo čisto enak preteklemu. Kajti naše BATERIJE so sveže napolnjene in bodo zdržale do naslednjega četrtka, ko imamo v mislih že drugo akcijo. Vam dragi bralci pa lep dan in pozdrav.

Predsednik DI:
Jože Zupančič