DI Kranjska Gora: Gremo v Belo Krajino

Ogled belih brez ter ………!

   V roke mi je prišlo turistično vabilo starejšega datuma, katero je zbudilo v meni zanimanje, ne toliko kam me vabi, kot oblikovanje vsebine omenjenega vabila. Navajam vsebino vabila pa presodite sami, če res ni izvirno in zanimivo, citiram; Belokranjci Vas vabimo, da nas obiščete, si ogledate našo naravno in kulturno dediščino, obiščete katero izmed zidanic in se ob belokranjski pogači prepustite izvrstnim belokranjskim vinom. Ostanite tukaj vsaj toliko časa, da se naužijete vsega,za kar ste pozabili,da obstaja!

   Že samo vabilo je zanimivo, zadnji stavek pa je več kot zanimiv, saj pove nekaj, kar vsi vemo kaj, a nočemo o tem govoriti, ker nas je nekako sram, da smo se prepustili trendu modernega in vsiljenega obnašanja ter da moramo biti za vsako ceno všečni okolici in nismo staromodni.

   Ko se v društvu odločam kam na izlet, je vedno prisotna misel, kateri čas je za obisk določenih krajev najbolj primeren. Težko bi se odločil in planiral obisk Primorja v zimskem času ali vinorodno okolje v spomladanskem času, vse ima svoj zakaj. Velik vpliv ima tudi javno mnenje. Za obisk morske obale je že znano, da se ga načrtuje v času ko je možno kopanje v morju. Obisk vinorodnih krajev pa v času trgatve ali novih vin ter v času ob martinovanju. Pa s tem ni rečeno, da ti kraji niso lepi in primerni za obisk tudi v drugem letnem času, pri nas bi rekli v mrtvi sezoni.

  Naj se vrnem na staro vabilo turističnih delavcev Bele Krajine, katero me je prepričalo, da se te kraje splača obiskati. Zakaj se Bela krajina tako imenuje ne bi znal povedati, a obstaja več teorij. Res je, da se v tej pokrajini na več načinov srečaš z belo barvo od bele narodne noše do belih brezovih dreves, pod in med njimi pa tropi belih ovčic, in…. Ali pa če imaš čas in srečo, da se v ranem jutru v jeseni povzpneš med vinograde nad Semičem, ko se pojavlja po nižini pogosto nizko plazeča megla, kot belo morje iz katerega sem ter tja štrli, kakšen zvonik ali višje drevo. Pogled je kot bi gledal pravljice in prihajal iz pravljičnega sveta med Gorjanci in Kočevskim hribovjem in južno vse do (Kupe) Kolpe. Ob tem pogledu, pa tudi, če si ga samo pričaram v mislih, za podlago vedno slišim pesem »Marko skače, Marko skače po zelenoj travi«. Razen te pesmi mi iz osnovnošolskih klopi o teh krajih tako in tako ni kaj prida ostalo v glavi.

   V značilnost tega območja prav gotovo sodijo gostoljubnost in veselost domačinov, katera se prenaša iz roda v rod. Kljub trdemu življenju na zemlji, ki je dajalo le toliko, da se je preživelo, je karakter domačinov ostal klen in svojevrsten. Ne nazadnje o tem govorijo tudi Župančičeve pesmi, da ima Belokranjec liričen značaj. Bela Krajina je ena sama kulturna dediščina, z obilo ljudskih plesov, pesmi, običajev in obredov, ki jih obujajo med tradicionalnimi prireditvami, kot je Zeleni Jurij, izdelovanje belokranjskih pisanic ter med ročno izdelavo na platno vezene belokranjske vezenine. Tudi glasbila in sama glasba ločijo Belo Krajino od ostalih slovenskih regij.

Naj omenim še posebnost Bele Krajine. Na nekaterih delih Bele krajine srečamo specifično poraščenost z brezovim gozdom in podrastjo orlove praproti. Belokranjci imenujemo te naravne pojave steljniki. Kot bele lepotice se med steljniki dvigajo bele breze, ki še posebej zaznamujejo Belo krajino. Bela krajina je verjetno podedovala ime prav po teh belih brezah.

   Dandanes je pokrajina za Gorjanci veliko bolj poznana po dobrem vinorodnem pridelku, kot pa po steljnikih in belih brezah. Znani so tudi po dobrih jedeh, katere niso znane drugod po Sloveniji. O tem zadnje čase govorijo številna dodeljena turistična priznanja, kot tisto zadnje, o najbolj prijaznem mestu, Metliki. Ja, Metlika je že dolgo znana tudi zaradi prve organizirane »Požarne brambe«. Namreč leta 1869 je bila na pobudo metliškega graščaka Jožefa Savinška v Metliki ustanovljena prva gasilska enota takrat »požarna bramba« na sedanjem Slovenskem ozemlju, o čemer govori tudi muzej slovenskega gasilstva v mestu. Metličani ustanovijo tudi prvo Dolenjsko hranilnico in posojilnico. Tu so še cerkvice Tri fare v Rosalnicah, znane so predvsem po gotskih stilu. Zanimivost je, da so vse tri cerkvice za enim obzidjem, kjer je tudi pokopališče. To vse skupaj in še mnogo drugega ter prijaznost in njihova vljudnost, pa je že dobra podlaga za razvoj turizma, kateri je v strmem porastu.

   Taka zgodovinska podlaga in odmev ljudi, ki so že obiskali te kraje, je pravi iziv za naš obisk krajev na južni strani verige Gorjancev. Tudi oktober je pravi čas za obiske vinorodnih krajev. Večina pridelkov je že v kleteh in domačini samo še čakajo, da jih obiskovalcem lahko ponudijo.

Naš izlet v te kraje je bil načrtovan že za konec meseca septembra. Pa glede na trenutno slovensko realnost, je datum pred izplačilom pokojnin napačen, prepozen ali pa prezgodnji. Izlet smo prestavili iz zadnjega septembrskega četrtka na prvi oktobrski četrtek, kar je kljub dobra odločitev. Ja, denar postaja vse dražji in ljudje se odpovedujejo vsemu, kar ni nujno za življenje, ker pri teh potezah sedanje vlade ne vemo kaj nas čaka jutri, kaže pa na nič dobrega.

   Avtobus smo skoraj napolnili, le pet sedežev je samevalo ter se podali na pot mimo Kranja, Ljubljane in Novega Mesta preko Gorjancev v Semič. Tu smo imeli prvo destinacijo. Ogledali smo si čebelarstvo in medarno Sever. Zgovorni gospodar nam je debelo uro govoril o pridobivanju medu in ostalih medenih proizvodov. O skrbi za čebelji rod, o zdravilnih učinkih izdelkov na bazi medu in še mnogo tega povezanega z uživanjem medu in uporabi le tega v prehrani človeka.

   Čebelji panj je dobro organizirana družba. V panju čebelice naredijo vsako jesen obračun. Složno ugotovijo, koliko so nanesle medičine in kdo je zaslužen za dober pridelek. Ko ugotovijo, da troti k temu niso nič prispevali, jih čebelice enostavno naženejo iz panja. Zanimiva štorija, posebno za tiste, ki imamo doma samo trote in nič čebelic, ki bi nabirale in nosile med. Tako je v pravični družbi z demokratičnim odločanjem.

   Ta zanimivost s troti mi je dala misliti. Ali mogoče kdo ve kako in kam bi nagnali naše državne trote/lenuhe iz panja v obliki kure, ki se brez dela pasejo po proračunu države /medičini, katero smo nabrale v obliki davkov pridne »čebelice«. Joj, koliko bi bilo prihranjenih državnih stroškov, lahko bi dvignili delavcem plače, upokojencem pokojnino in jaz bi lahko organiziral izlet dva dni pred izplačilom pokojnine. A ne bi bilo to fino. Ampak, to so samo sanje nepopravljivega idealista.

   Od tu iz medenega Semiča smo se podali še v Radovico, na sami meji s Hrvaško, na turistično kmetijo Bajuk. Tu nam je prijazna gospodinja Nena, pripravila domače belokranjsko kosilo, gospodar Gregor pa pokušino štirih doma pridelanih vin, katere smo pokušali med žvečenjem odlične domače belokranjske pogače. Da pa ne bi bilo dolgčas, nam je Andrej Bajuk, znani profesor glasbe na frajtonarici, popestril s svojim igranjem harmonike. Za vse skupaj povezano v šopek, je bilo popoldne prekratko. Ravno smo se vživeli v veselo družbo in že je bilo potrebno razmišljati o vrnitvi v našo alpsko pokrajino.

   Udeleženci izleta v Belo Krajino smo veliko lepega videli, slišali in doživeli. Napolnili smo življenjske baterije, vse do naslednjega izleta, ki bo v čast svetega Martina, ki je po starem izročilu naredil iz vinskega mošta vino.

   Spoštovani in cenjeni, tudi vam vsem želim veliko lepih izletov po naši lepi državici, če pa imate ali boste iznašli ključ kako nagnati trote iz našega skupnega panja, pa le napišite na portal ZDISa. Medalja za inovacijo ali vsaj gospodarska gazela za najbolj napredno idejo, vam ne uide.

Predsednik DI:
Jože Zupančič