DI Kranjska Gora: Pohod do Peričnika
Življenje z naravo, naj bi bilo tisto pravo življenje!
V mali evropski Alpski državi Butale, ki je tudi uradno najlepša država na svetu, z najlepšim glavnim mestom in najboljšim županom, so politiki zadnje čase vse bolj dobri do narave in svojih državljanov. Alpska državica Butale je po statističnih podatkih nastanjena z najbolj srečnimi ljudmi, kateri imajo najboljšo davčno politiko, ki je po vseh kazalcih najdražja na svetu. Tu sreče ne merijo po bogastvu ali po BDP temveč z ljubeznijo do države. Njihovi ministri vsako svojo odločitev pretehtajo z mislijo, kako bo to vplivalo in povečalo vsesplošno srečo njihovih državljanov. Vsled tega zadnje čase državljani na javnih shodih vse bolj in bolj ploskajo in navdušenostjo sprejemajo nove in višje davke, ker se zavedajo sreče ljudi v državi Butale. Butalci se ministrskih odločitvev do hitrosti uničenja bogastva, ki ga nudi narava, vsi neizmerno veselijo. Resnično so lahko Butalci srečni, ker nikjer v nobeni drugi državi niso in ne bodo ministri izdali “odločbe o prepovedi gradnje vetrnic za proizvodnjo elektrike” ter tako uradno preprečilo izvajanje množičnih samomorov ptic, ki bi se zaletavale v vetrnice. Tudi nikjer drugje po svetu ministrom ne pade na um, da bi ukinili subvencije za fotovoltajiko in tako uradno prihranili državljanom izdatke ter utrujanje pri gradnji le teh, bravo naši ministri. Da ne govorim o davku na nepremičnine. Sama sreča za nas Butalce. Moj skromen domek se je slučajno znašel v dolini, kjer imajo bogati meščani glavnega mesta velike vikende in, da me ne bi bilo sram, kako malo je vreden moj kočur, so mi ga na GURSU na moje veselje ocenili kot vikend in sedaj sem še bolj vesel, ker ne bom plačal tistega sramotno nizkega davka ampak, kot bogat Butalec najvišjo lestvico. Vse se mi zgrinja na srečo. Hvala Bogu, da za nas male podeželske Butalce skrbijo veleumni Butalci iz tistih velikih hiš v glavnem mestu.
Pa to še ni vse, če se takoj ozrete, boste videli, koliko skrbi posvečajo Šoštanjski šesti termoelektrarni, ki jo bodo kurili z Butalskim blatom mešanim s premogom v razmerju 70% blata/20% premoga. Na ta način bomo z dobrim vetrom deležni prijetnih žveplovih vonjav iz Šoštanja po celi državi. Kakšna sreča za Butalce, da bomo imeli vsi od tega nekaj. Verjetno veste tiso, zakaj Butalec vedno prdne v družbi, ja, da imajo vsi od tega nekaj, ne samo on.
Od silne sreče ljudje sedaj že doma pred televizorji ploskajo političnim odločitvam ministrske vlade Butalcev, da bomo pustili tekoče vode pri miru in jih ne obremenjevali s pretokom skozi turbine in vode utrujali s proizvodnjo elektrike, saj bomo imeli termo v Šoštanju.
Pa to tudi še ni vse, če takoj sedaj kupite Zakon o naravi boste še izvedeli, da je sedaj v Butalah dovoljen odstrel redkih ali skoraj izumrlih ptičev in živalskih vrst, kar se mi zdi prav in pošteno. Kaj pa imamo od njih, samo prdijo in serjejo po naravi, stran z njimi. Vidite, Butalci z našimi super ministri smo racionalni, iz narave si bomo vzeli le tiste stvari, kot jih resnično ne potrebujemo!!! No toliko srečnih Butalcih in njihovimi načrti za butalsko ohranjanje narave.
V srcih naših Zgornjesavskih invalidov pa je odnos do narave povsem drugačen in neskončen, jasen in nedvoumen, prav zaradi tega nam odpira obzorje naših misli na področja drugačnih pogledov, kot pa tiste, katere cenijo ministri in vlada v Butalah. Misli naših članov o naravi so izkušnje, zgrajene na iskrenem prijateljevanju z naravo, katre nosimo v poštenih srcih v dobrih ljudeh. Narava je tisti element življenja, ko se imaš v trenutku stiske in želje po miru in tišini vedno kam zateči. Zavzemamo se za smotrno uporabo naravnih virov. Narave ne bomo uničevali po nemarnosti. Namreč do narave se zavzemamo za prijazen odnos. K spoštovanju narave spada tudi odnos do odpadkov. Tako narave ne bomo spoštovali le zaradi narave same, ampak zaradi spoštovanja, da bomo znali videti naravne lepote in naravno bogastvo.
Današnji pohod 32. članov DI Kranjska Gora ima vse elementa zadnjega odstavka. Pot nas vodi v eno lepših Alpskih dolin, v ledeniško dolino Vrata. Dolina se razteza na severni strani Alp, od Mojstrane do vznožja severne stene očaka Triglava. Skozi dolino teče Triglavska Bistrica, ki se nato v Mojstrani izlije v reko Savo. Dolina pa je pomembno izhodišče za številne vzpone na Triglav. Vode Bistrice se napajajo s tremi stalnimi pritoki ali po domače hudourniki, njena pot je dolga 10 km in ima neverjeten padec, od izvira do izliva s svojim pomirjujočem žuborenjem premaga 400 m višinske razlike. Med pritoki je tudi Peričnik, katerega voda tik pred izlivom v Bistrico pada v dveh prelepih slapovih, 16 m visokem zgornjem Peričniku in 52 m visokem spodnjem Peričniku, katera kot dva mogočna stražarja čuvata dolino Vrata. Slapova Peričnika sta po nečem tudi svetovna znamenitost posebne vrste. Le pod malokaterim slapom na svetu se lahko tudi sprehodimo, tako da gremo za slap in občudujemo padanje vode od zadaj. Zgornji slap je precej podoben spodnjemu, saj se lahko tudi tu 'sprehodimo' okoli njega. Tu velja opozoriti, da hoja po robu vrha spodnjega slapa ni varna, saj lahko hitro omahnemo preko več kot 50 m visoke stene.
Kako pa peš iz Mojstrane do Peričnika Če se boste odločili za izlet do slapov Peričnika, bo najlepše po lepo urejeni pešpoti iz Mojstrane, po desnem bregu potoka Bistrice, katere smo se poslužili mi invalidi. Pot ali bolje rečeno gozdna steza, je v nekaterih delih na novo speljana, kajti lanska jesenska neurja so pustila za sabo pravo katastrofo na prometni infrastrukturi, ki nas vodi v dolino Vrata.
Takle sprehod po naravi človeku nudi, da s polnimi pljuči zajema zrak nasičen s kisikom, da se prepusti miru in tišini narave, psiho posameznika pa pomirja žuboreča voda Bistrice, ki je tukaj še nedolžna ter čista studenščica. Gozd pa je še tudi poln življenja, v samih drevesnih krošnjah in med vejevjem je slišati vse mogoče ptičje petje ter po gozdnih tleh med drevjem pa skakati vse mogoče gozne stanovalce. Upam, da vse to ohranimo tudi našim otrokom ter gostom, ki radi obiskujejo naše kraje.
Ja, dragi moji bralci, pa to še ni vse z današnjega junijskega pohoda. V koči pri Peričniku nas je po prihodu čakal še drugi del pohoda, to je družabni del. Če sem odkrit, težko ocenim kaj je boljše, ali sam pohod ali družabni del. Sem pa prepričan, da brez prvega ali drugega dela ni dobrega pohoda. Vsi tisti, ki ste že kdaj v življenju premagali lepo a težko planinsko turo in bili potem deležni srečanja planincev v planinski koči, veste o čem govorim. V takem srečanju postanejo vsi neznanci znanci, vsi se med seboj ogovarjajo na ti, neglede na ravninsko herarhijo in položaj. Takšno srečanje in planinsko veselje vase posrka še tako zagamane značaje.To so pohodniški trenutki, ki jih še tako trdo brisanje nikoli ne izbriše iz spomina. Ta naš današnji drugi del je bi prav tak, kot sem ga zgoraj opisal.
Če ocenjujem današnji skupaj preživet dan, si kaj boljšega ni moč želeti. Mogoče je edina žalost, da niso vsi dnevi življenja taki ali pa tudi ne! Kako bi pa potem vedeli, kako revno preživljamo to nam usiljeno Butalsko življenje.
Vsi se skrajno lepo imejte in se veliko smejte.
Predsednik DI
Jože Zupančič