DI Kranjska Gora: Kopanje v toplicah Zalakarosa
Najprej naj namenim nekaj besed samemu kraju, kje je ta Zalakaros, v kateri državi, regija in kaj nudi, da ga tako pogosto, kar 2 x na leto obiskujemo člani DI Kranjska Gora. Zapisal bon nekaj podatkov, kateri naj vam orišejo vsaj približno sliko kraja in vse, kar paše k takemu opisovanju.
Majhno mestece Zalakaros s 2500 prebivalci je eno najbolj priljubljenih Madžarskih letovišč in je od slovensko-madžarske meje oddaljeno le 55 km. Mesto je bilo zgrajeno zaradi termalnih vrelcev, katerih je tu tako rekoč neomejeno število, ali drugače rečeno ogromno. Med iskanjem naftnih zalog in vrtanjem v zemeljsko skorjo leta 1962, pa so pri 2307 metrih globine prišli do velikih in vročih zalog termalne vode. Termalna bogata mineralna voda privre na površje s presenetljivimi 96° C.
To pa je bil dober temelj, da je kraj svoj razvoj preusmeril iz kmetovanja v turistične vode. Ker pa domačini niso premogli potrebnih sredstev za investiranje so poiskali investitorje v tujini, predvsem na zahodu v Nemčiji. V letih od 1968 do 1998 se je kraj razvil v sodoben termalni turizem, ki deluje vsak dan in vse dni v letu. Njihova zdravilna voda je postala zelo znana v tujini. Posebno se priporoča vsem, ki imajo težave z svojim zdravjem in je primerna za kronične ginekološke in gibalne bolezni.
Kraj se je iz podeželja razvil v majhno turistično mestece z cca 2500 prebivalci, ki turistu nudi vse kar potrebuje za prijetno počutje in bivanje za čas namenjen zdravljenju ali počitnikovanju. Zalakaros je sodobno turistično naselje s hoteli in apartmaji zgrajenimi v zadnjem desetletju. Mesto je obkroženo s hribčki, ki dajejo prijeten občutek zasebnosti. Veliko je možnosti za krajše izlete v okolico in seveda za izlete v samo Madžarsko prestolnico Budimpešto, katera je vsekakor vredna ogleda.
Če se povrnemo še malo nazaj v zanimivo zgodovino teh krajev, nekoč ogrskem ozemlju. Madžari izhajajo iz pod južnega Urala, od koder so se začeli preseljevati v panonsko nižino v letih 862, ko pisni viri prvič omenjajo Madžare. V tistem času še kot nomade. Spomnite se zgodovine naših krajev, ko so Huni pod vodstvom znanega voskovodja Atile napadali in ropali na svojih malih gibčnih in hitrih konjičkih naša mesta in podeželja. To se je dogajalo kar nekaj desetletij, dokler jih ni 955 leta premagal in pregnal pri majhnem mestecu Augsburgu nemški kralj Oton I. Potem porazu so se naselili na prostranem območju panonske nižine, kjer živijo še danes.
Država Madžarska, nekoč ogrskem ozemlju, je nekje v sredini prostranega prostora nekdanjega panonskega morja. Meji na zahodu na severozahodu na Avstrijo, na severu meji na Slovaško na severovzhodu na Ukrajino, na jugovzhodu na Romunijo, na jugu na Srbijo in Hrvaško ter na jugozahodu na našo državo Slovenijo. Je demokratična država in od leta 2004 tudi članica Evropske unije. Po narodnosti se sestoji iz večinskega 95 % naroda Madžarov nekaj več kot 10 milijonov, ostalo so druge narodnosti, največ je Romunov dvesto tisoč. Druge narodnosti so udeležene le po nekaj tisoč prebivalcev. V skupnosti je tudi priznana manjša etična skupina Slovencev. Na Madžarskem pa živi tudi 2% Romov (Ciganov). Največja verska skupnost, zadnji podatki kažejo na 60 %, na Madžarskem so katoliki, ostalo so manjše skupine različnih verstev.
Madžarska se je po letu 1960 precej preusmerila v turizem, čeprav celinska destinacija, pa žanje kar dobre uspehe, mogoče tudi zaradi zmernih cen in prijaznih ljudi. Znana in cenjena so tudi Madžarska bela vina, posebno priznani Tokaj. V kulinariki pa so znani predvsem, da ne uporabljajo veliko olja ali masla temveč prisegajo na svinjsko mast. Od jedi naj omenim le paprikaš in jedi, ki so povezane s pekočo papriko. V večernih urah pa so Madžari znani po Čardah, to so značilni madžarski lokali, kjer ponujajo madžarsko hrano, ob madžarski folklorni in ciganski živi glasbi, posebnost večerov pa je ples parov Čardaš.
Naj končam z opisovanjem našega spomladanskega in jesenskega cilja, mislim da sem vam uspel predstaviti vsaj osnovne podatke teh krajev.
Prav posebno zanimivo je spomladno potovanje na Madžarsko. V tem aprilskem času je že razcvetena oljna repica. Polja, zasejana s to kulturno rastlino, so v manjšem obsegu skoraj povsod. Na velikih površinah se pričnejo s prihodom v naše Prekmurje in se nadaljuje vse do Zalakarosa, kar ti oko nese sama živa rumena barvna polja. Res enkraten pogled, posebno za nas Gorenjce, kateri smo vajeni pogleda bolj navzgor, kot daleč.
Na obzorju se že kažejo obrisi Zalakarosa, našega cilja. Hitro se namestimo po rezerviranih eno ali dvoposteljnih sobah in začne se pet dnevni počitek ali drugače rečeno užitek. Kraj nudi vse vrste vodne rekreacije. Lahko izbiraš od bazenov z vročimi vodami ali pa se namakaš v zdravilnih vodah, ki bolj spominjajo na mešanico nafte, kot vodno, kopel. Mnogo možnosti nudijo iznajdljivi turistični delavci. Za vsakega obiskovalca se najde vodna ali športna dejavnost, da sprehodov in izletov ne omenjam. Večeri pa so nekaj posebnega. Povsod same zabave, za vse okuse se najde.
Če bi vse to primerjal z našimi turističnimi destinacijami, pa je velika razlika v raznovrstnosti zabavne ponudbe in posebno v glasnosti vseh vrst glasbenih užitkov. Nikjer, ampak res nikjer v nobenem lokalu ni niti približno to tako hrupno, kot pri nas. Tu so večeri namenjeni družbi, družabnosti, pogovorom in v prijetnem poslušanju izvajane glasbe in ne tako, kot pri nas, da se ni moč pogovarjati s sosedom brez da kričiš na ves glas, da o kvaliteti glasbene ponudbe ne govorim. Ne čudim se, da pri nas izven hotelsko penzjonska ponudba vsak dan bolj šepa, praktično jo ni. Kdo pa bo šel v restavracijo, kjer ni moč doživeti družabnega večera, ali spokojnega spanja, brez, da te vse povsod moti preglasna glasba.
No da ne dolgovezim, v takem vzdušju in raznolikosti turistične ponudbe, je pet dni minilo, kot en dan. Že se poslavljamo od gostiteljev in jim obljubljamo nasvidenje v jeseni. Le še nekaj ur vožnje z modernim avtobusom našega organizatorja turistične organizacije OMBUS iz Rateč nas čaka, pa bo vse to doživetje s prijetnimi učinki, že zgodovina.
Vam dragi bralec, pa le pozdrav do prihodnjič, ko se bomo člani DI Kranjska Gora podali na pohod od Rut do Belega potoka. Kaj pravite, da ne veste, kje so Rute in Beli potok, vse bo vam znano, če boste prebirali prispevke na portalu ZDISa tudi v prihodnje.
Predsednik DI:
Jože Zupančič