DI Kranjska Gora: Tradicija Martinovanja

Zaplaz, 14.11.2012

   Slovenske kulture pitja vina si ne moremo predstavljati brez pridelave vina. Vino nas spremlja vse življenje, tako rekoč od rojstva do smrti. Slovenci vedno najdemo vzrok za slavje pomembnih dogodkov, katere zalivamo z vinom. V Sloveniji je nekje 16.000 ha vinogradov, združenih v tri vinorodne dežele, se pa prideluje v 14 vinorodnih okoliših. V povprečju se v Sloveniji letno proizvede 100 milijonov litrov vina, prevladujejo bele sorte. Vinogradi ležijo na strmih legah, kar omogoča kakovosten pridelek grozdja. V Sloveniji se goji najmanj 48 sort vinskih trt, kar predstavlja pomemben vir družinskih dohodkov. Gojenje trte in pridelava vina, pa predstavlja pomemben delež k ohranjanju in razvoju našega podeželja. V splošnem so v vinorodnih deželah Slovenije zaradi pretežno toplih in suhih vplivov idealni pogoji za dobro rast trte in pridelavo kakovostnega grozdja za predelavo v znana in svetovno priznana vina.

   Po podatkih statističnega urada je poprečna letna poraba na prebivalca 40 litrov. Tej številki pa je nujno prišteti še približno 14 litrov vina na osebo, ki ga pridelajo manjši pridelovalci in naj bi bil namenjen samooskrbi pridelovalcev in njihovih družinskih članov.

Da dragi moji, to pa je že številka, ki da pravico za praznovanje spomina na Svetega Martina, rojenega 316 leta na Madžarskem, umrl pa je 08.11.397 v Franciji. O legendah, ki Martina opisujejo v vseh mogočih povezavah z vinom ne bom pisaril, ker jih verjetno poznate. Kako pripraven svetnik je tale Martin. Ker se njegovo ime rima na »vin'«, da smo ga samovoljno oklicali za botra novega vina in nekakšnega zavetnika ljubiteljev žlahtne kapljice. Ljudstva skoraj vse Evrope so našla dober razlog, da ga slavijo. Včasih nas razveseli z malo poznim indijanskim poletjem, toda največkrat je to naznanilo začetka zime. Spomnimo se Martina, ki je nekoč kot vojak s sabljo odrezal pol svojega plašča in ga podaril premraženemu siromaku. V tistih časih je bil tako priljubljen, da so ga ljudje hoteli za škofa. Ker ga ta služba ni zanimala, se je skril v kurnik z gosmi, a so ga z svojim gagagnjem izdale. Ta izdaja pa je za goske še danes pogubna in izgovor, da jo žrtvujemo gosko za Martinovo pojedino. Pravi greh bi naredili, če bi se na ta dan postili.

Praznovanje svetega Martin na naših tleh sega nekam v sedmo do deseto stoletje, ko so se vinogradniki začeli zahvaljevati za letino in kakovost vina. Zadnjih štirideset let pa se je zadeva skomercializirala do absurda. Dandanašnji se Martinovanje organizira in dogaja tako rekoč od planinskih koč do hotelov s petimi zvezdicami.

V svojem društvu prisegamo le na Martinovanje v vinorodnih krajih, kjer je tradicija praznika Svetega Martina in običaji martinovanja nekaj zakoreninjenega med domačini. Taka martinovanja nam postrežejo z lokalnimi običaji in z domačo folkloro. Martinove jedi so temu primerno prilagojene in v takih okoliših tradicionalne, kar da vsemu prazniku posebno čarovnijo. Člani našega društva se takih praznovanj, kot je, sprememba mošta v vino udeležujemo kot turisti, ki želijo doživeti nekaj izvirnega zanimivega samo tistim krajem primerno. Vsako leto se podvizamo v druge kraje za drugimi običaji, le tako spoznavamo raznolikost Martinovega praznovanja v različnih delih naše lepe Slovenije. Tudi sam se redno udeležujem teh praznovanj, pa moram reči, da sem vedno presenečen nad izvirnostjo gostiteljev k pristopu praznovanja Martinovega. Le enkrat sem bil razočaran nad kičastim vložkom krščevanja vina z neprimernim besednim zakladom in norčevanjem iz določene skupine ljudi.

Da, to praznik, za katerega se je treba pripraviti. Čeprav se je čas Martinovanja razpotegnil skoraj na celi mesec, je potrebno precej pred Martinovim rezervirati prostor in glasbeno spremljavo, če želiš doživeti praznik v živo.

Letos smo dobili namig, da bi Martinovo praznovali na osrednjem Dolenjskem, na Čatežu pri Trebnjem, na vzhodnem robu Dolenjske, kjer še uspeva vinogradništvo. Tu zadnja leta živi upokojeni pilot potniških letal gospod Lado, ki je svojo jesen življenja posvetil vinogradništvu. Poklic pilota, katerega je opravljal, mu je pustil neizmeren pečat urejenosti ter discipliniranosti. Rad poudari, da je natančnost in disciplina tisto, kar mu daje užitek pri vsakem delu. Kot je bil natančen pri vodenju letala, enako mero redoljubnosti uporablja pri delu v kleti, kjer mu zori žlahtna kapljica. Ko vstopiš v njegov svet in njegovo vinsko klet, je vse na svojem mestu. Čisto, urejeno, skratka, kot farmacevtski laboratorij

Po opisanem, bi človek sklepal, da pred tabo stoji nekakšen samotar in tečnež, ki je že dopoldan jezen sam nase, popoldne pa na ves svet. Kakšna zmota. Lado je človek, svojih na široko odprtih rok. Izkušnje pri kletarjenju in negovanjem vina rad prenaša na druge, ali pa jih vsaj malo poduči o kletarjenju in negi vinskega pridelka. Užitek ga je gledati, kako se suče med sodi, napolnjenimi z vinom in pripoveduje, kako in kaj, je treba, da se vino dobro počuti v sodu. Ko le tega toči v kozarce, vedno poudari, da se do vrha nalije le korito za svinje, vino pa se toči vedno v primerne kozarce za posamezno vino in nikoli več, kot eno tretjino kozarca. Le tega dvigneš proti svetlobi, da vidiš barvo, vsebino na rahlo zavrtiš po obodu kozarca, povonjaš, da čutila za vonj dobijo vse arome, ki hlapijo iz vina, šele nato ga srkneš samo malo, da se ovlaži jezik, da ti privrejo po jeziku vsi okusi, ki jih je narava pustila v grozdju. Pred pokušino druge vrste vina pa je obvezno zaužiti košček kruha, ki izniči prejšnje okuse, da so naša čutila zopet pripravljena na nove okuse. Veliko smo izvedeli o vinogradništvu in kletarjenju. Vsi smo, kot miške tiho poslušali pripovedi o vinu.

Poslovili smo se od prijaznega Lada, si ogledali še bližnjo cerkev na gričku Zaplaz, ter se spustili po hribu do vasice Čatež, kjer so nas v gostilni Ravnikar, že čakali z okusnim Martinovim kosilom in s harmonikarjem Janezom, kjer smo začeli martinovanje, način, ki je v teh krajih običaj se ne sme zamuditi. Harmonikar Janez vleče meh harmonike, kot da ga hoče pretrgati. Vsi vešči plesa se vrtijo v ritmu, ki ga diktira Janez. Med kratkimi glasbenimi presledki nekateri pripovedujejo šale, kot da so rojeni humoristi. Od tam se slišijo salve smeha. V enem kotu se skupina trudi, da bi zapela kakšno pesem, pa jim uspevajo samo ta kratke, pravzaprav prve kitice, pa še te okrnjene samo na naslove.

Popoldan, namenjen martinovanju mineva v veselem vzdušju, da si človek zaželi, da bi veselje trajalo in trajalo. Vmes prihaja do raznih igric, ki martinovanje še popestrijo. Tako se dan prevesi proti večeru. Po okoliških vinogradih se že pojavljajo prve večerne meglice, ki najavljajo, da se dan, za praznovanje Martinovega, kjer Martin iz mošta naredi vino, končuje. Kar težko mi je bilo pri srcu, ko sem gledal prešerne in razigrane člane, ter moral poseči mednje z besedo, da je vsega lepega vedno nekoč konec. Počasi, kot v počasnem posnetku na TV, smo se začeli pripravljati na večerjo, da nam ne bi v avtobusu pljuskalo v želodčkih, kakšen kozarec preveč popite žlahtne kapljice.

Najbolj vneti in zagnani plesalci ugrabijo še zadnje trenutke pred odhodom, za nekaj plesnih korakov in obratov, v katere jih sili Janez in njegova harmonika, ki sta neutrudna, kot, da se martinovanje šele začenja.

Še slovo od gostiteljev in harmonikarja in že avtobus požira avtocesto proti naši Gorenjski. Če pod dan, ki mineva, potegnem črto in naredim obračun, moram pritrditi udeležencem. Preživeli smo lep in poučen dan. Se naužili veselja in smeha, si na polnili življenjske baterije s pozitivno energijo. Predvsem pa moram poudariti, da smo dan za martinovanje preživeli med prijatelji, kar šteje med dosežke, katerih si vsak ne more privoščiti.

Tudi vam, če slučajno prebirate te vrstice, privoščim veliko lepih dni, da bi bili vedno med prijaznimi in dobrimi ljudmi. O prijateljih pa le to: Kaj so prijatelji? So, kot zvezde v oblačni noči. Vemo, da so, le vidimo jih ne vedno.

 

Predsednik DI 
Jože Zupančič