DI Kranjska Gora: Zavzetje Robov nad Kranjsko Goro
Ja, kje pa so te Robe, se bo mogoče kdo vprašal, ki malo manj pozna okolico Kranjske Gore. To so nekdanja, malo manj sedanja, senožetma v Karavankah, poleti pa pašniki za živali kranjskogorskih kmetov, tik nad Kranjsko Goro. Raztezajo se na južnem strmem pobočju že omenjenih Karavank, v dolžini približno dveh in pol km, na 950 do 1.100 nad morjem. Omenil sem že Karavanke, pa naj dodam še nekaj besed o tej masivni gorski verigi.
Ime Karavanke izhaja že iz Antike. So najdaljše Slovensko gorovje, ki se začne nedaleč od Trbiža, konča pa se malo pred 120 km od nas oddaljenega Slovenj Gradca. So nekakšna naravna meja med Avstrijo in Slovenijo Ta gorska veriga ponuja izletnikom, gornikom in planincem celo vrsto odličnih gorskih koč in polno naravnih lepot. Veriga ima kar 50 vrhov nad 1500 m višine, med njimi, pa je sedemnajst vrhov višjih kot 2000 metrov. Nad vsemi pa prednjači gora Stol s svojimi 2236 metri višine. Naši predniki so zaradi lažjega dostopa na Koroško to verigo kar nekajkrat prevrtali. Danes pod Karavankami, pod Hrušenskim vrhom, poteka cestni predor, vzporedno pa tudi železniški, ki sta najkrajši povezavi z Avstrijo v tem delu Slovenije. Najprej je bil zgrajen železniški predor, dolg 7976 m. Začetek gradnje sega v leto 1900. Gradilo ga je 3.128 delavcev. Promet skozi predor pa je stekel 30. septembra 1906 iz Celovca do Jesenic, dan pozneje pa do Gorice, po tako imenovani Bohinjski progi. Drugi predor za cestni promet je bil načrtovan kot dvocevni. Odločili se so pa zgraditi eno cev, kar zdaj kaže na veliko napako. Gradnja enocevnega cestnega predora se je začela skoraj stoletje pozneje, točno januarja leta 1986, končala pa junija leta 1991. Dolžina cestnega predora je 8.019. Obstaja pa še tretji predor, ki pa je po dolžini, 1561 m, bolj skromen, tako imenovani Ljubeljski predor. To je nekaj besed o Karavankah.
Upam, da bo nam jesen, ki se je začela 22. 09. 2012, namenila še kaj lepih dni, katere pa je pametno uporabiti za pohode v naravo. Kaj je lahko lepšega, kot v tem času sprehod po naravi, ki pogledu nudi toliko lepega. Narava je polna sadežev in barvnih odtenkov, zbranih v vseh možnih niansah. Šumenje odpadlega suhega listja pod nogami človeka pomirja in ga pripravi, da se sprosti.
Temu šelestenju in sprostitvi v naravi se tudi člani našega društva nikakor ne moremo upreti. Enajsti oktobrski dan tega leta je namenjen sprehodu in uživanju v naravi Današnji pohod članov Društva invalidov Kranjska Gora bo eden lažjih po dolžini, nič pa po vzponu, kot v žargonu rečeno srednje zahtevni turi v sredogorju. Najtežji del poti je vedno prve pol ure, da se telo pravilno ogreje, vzpostavi tempo koraka, potem to preide v uživanje. Narava že sama po sebi nudi sprostitev, če pa jo znaš gledati in občudovati vse možne oblike, je to nekaj, kar ni možno doseči z nobeno drugo obliko rekreacije.
Jesenski čas je za naše tretje življenjsko obdobje zelo pomemben. V teh lepih dnevih, ki nam jih narava nudi je prav, da smo čim več v naravnem okolju, da smo v stalnem gibanju, da si naberemo čim več zdrave kondicije, ki jo bomo potrebovali v prihajajočem zimskem času. Človek z dobro fizično kondicijo veliko lažje kljubuje vsem nevšečnostim, ki jih prinaša zimska vlaga, hladni dnevi in pomanjkanje gibanja. Prepričan sem, da bo današnji dan prinesel vsakemu udeležencu nekaj fizične kondicije v zimsko zalogo.
Na pot se odpravimo s parkirišča za Zdravstvenim domom v Kranjski Gori. Pot nas vodi skozi vaško jedro mimo najstarejšega hotela zgrajenega leta 1902, danes propadajočega objekta hotela Razor v Kranjski Gori. Nadaljujemo preko Trga na Gorci, mimo poznogotske 650 let stare cerkve Marije Vnebovzete. Po Borovški ulici nadaljujemo do hotela Kotnik, od tu pa po Kolodvorski ulici do nekdanje železniške postaje. Postajno poslopje stoji še danes, (viden je še napis kraja v latinici in cirilici), v novem naselju v bližini na novo zgrajene osnovne šole Josipa Vandota. Tu zavijemo levo do nekdanje nakladalne »rampe«, ki pa ne služi ničemur več, ker je železniška proga bila ukinjena že davnega 01. aprila 1966. Pot nas vodi mimo slaščičarne proti magistralni cesti Jesenice - Rateče, katero prečkamo, takoj za njo pa še reko Savo ter zavijemo desno, mimo nekaj vikend hišic in počitniškega doma, nekdaj imenovanega Slovenija Avto, kjer pot nadaljujemo navkreber v serpentinah speljani cesti, s 190 metrov višinske razlike, proti Robem.
Z vsakim metrom vzpona se nam odpira vse lepši pogled v Julijske Alpe, ki so kot naravna kulisa amfiteatra, v katerem vznožju stoji Kranjska Gora. Po dobrih osemdesetih minutah smo prvi prispeli do roba, kjer se razprostirajo nekdanje senožeti. Z roba so prekrasni pogledi vse tja proti Trbižu in proti Mojstrani, da človek kar ne more odvrniti pogleda. Tu na samem robu prvega vzpona je tudi gostilna Srnjak v nekdanji obmejni stražarnici. Tu smo nadaljevali drugi del pohoda, to je družabno srečanje vseh 38 današnjih planincev. Začeli smo ga z dobro planinsko malico na žlico, kot se reče takemu obroku, nadaljevali pa s pesmijo in dovtipi, ki so na tej višini že dovoljeni in priporočljivi.
Ta naša druženja so res nekaj enkratnega. Med nami ni nikogar, ki bi mislil, da je limona in bi se držal kislo. Vi smo dobre volje, kajti probleme smo pustili v dolini in, če nas bo volja, jih bomo reševali nekoč drugič. Kaj si človek lahko poželi lepšega? Že večkrat sem ugotavljal, zakaj smo v takih skupinah vedno dobre volje. Prepričan sem, da je to zato, kjer smo zbrani taki, ki jim ni mar svojega časa posvetiti prijatelju ali komu drugemu in tako konec koncev tudi sebi. Želim si, da bi taka naša društvena srečanja še dolgo ostala v navadi. Meni pomenijo vse, kar sem si kdaj želel od dobre družbe. Slaba lastnost teh druženj pa je čas, vedno ga je premalo. Tako je bilo tudi danes. Ob slovesu smo si obljubili, da bomo s temi druženji nadaljevali tudi v zimskih dneh.
Več o tem nekoč, pa drugič, sedaj pa le pozdrav in lepo se imejte.
Predsednik DI
Jože Zupančič