DI Kranjska Gora: Izlet v Prlekijo

Drugi kraji drugi običaji.

Ko prvič potujemo v kraje, kjer se okolje zelo razlikuje od našega, je dobro pred tem malo pogledati pravila obnašanja in si nabrati ščepec spoštovanja do navad tam živečih domačinov.

Ja, že v naši lepi mali Sloveniji je toliko različnosti, da ni nič narobe, če se damo malo podučiti o načinu videnja nekaterih vrednot krajev, kamor smo namenjeni. Res bi lahko zatrdil, da se njih vrednote skoraj ne razlikujejo od »naših« ali vsesplošnih, je pa razlika v vrstnem redu, kar pa ni tako za odmet iz za zamah z roko, pa kaj?

Na primer, na Dolenjskem in Štajerskem je grozna zamera, če vljudno povabilo za domačo mizo ali na kozarec rujnega zavrneš. Ljudje te imajo za prevzetneža, neotesanca in človeka, ki je sam sebi zadosten. Skratka ustvarili si bodo negativno slabo mnenje o tebi. Še slabši vtis pa si boš ustvaril, če boš vsiljiv in se obnašal, kot nekdo nad njimi. Sicer ti tega ne bodo pokazali direktno, če pa imaš le malo osebnega bontona boš to kaj kmalu uvidel.

Moje izkušnje, katerih nimam tako malo, v stikih z različnimi ljudmi iz različnih krajev Slovenije so, če jih strnem bolj zgodovinsko sledeče: Vsak sprejem v drugih krajih imej v vidu, da te je sprejel kralj, spoštuj njega navade in ne vsiljuj svojih. Vzemi kar ti nudi in bodi hvaležen za vse, ker običajno, kar ti nudi, si sam ne more privoščiti. Pokaži mu svojo hvaležnost za vse in se mu na kraju za vse zahvali. To dvoje odpira vrata prijateljstvu, kar je običajno največ, kar lahko kot gost pričakuješ.

Ja, drugačen vrstni red pa je, če vse to naročaš in kupuješ, takrat pa je gost kralj, nima pravice biti preverzen in vzvišen, če tudi naročeno plača. Kajti tudi na oni strani pulta je človek in samo človek. Tudi ta, kateri nas streže je običajno nekomu oče, ali mama, ali mož ali žena, se pravi vsega spoštovanja vredna oseba. Če je to vse v zaporedju, se vam zna vtisniti v spomin vsak najmanjši detalj, kot nekaj lepega in neponovljivega. Paziti moramo, da se nam ni potrebno kasneje za napake opravičevati, kajti opravičilo bo verjetno sprejeto, dogodek pa nepozabljen.

Ja, ne vem zakaj zahajam iz smeri, o kateri sem mislil danes devetnajstega julija 2012 razmišljati. Pravzaprav sem hotel vam razkriti naša doživetja na izletu v prijetno pokrajino Prlekijo. Pokrajino, ta ozki svet med Muro in Dravo kar dobro poznam. Tam imam tudi veliko znancev in prijateljev, še veš prijateljev in nekdanjih sodelavcev iz teh krajev pa imam v Ljubljani, kjer si nekateri še danes služijo vsakdanji kruh.

S teh poznanstev sem si ustvaril tudi dobro mnenje, o v tej pokrajini živečih ljudeh. Danes sem prepričan, da so ljudje, ki so skromni tudi dobri po srcu in Prleki so skromni nič preuvzvišeni ne glede na stan, ki so ga v življenju dosegli.

Naj se povrnem nazaj na izhodišče današnjega izleta. Tako, kot že več kot sto šestnajst krat, smo dan začeli v Ratečah, to je najbolj zahodna Gorenjska vasica, znana po mnogih športnih, kulturnih dogodkih ter po velikih osebnostih iz preteklih časov.

Že se vozimo mimo Zelencev, kjer izvira naša najdaljša reka Sava in skozi Kranjsko Goro poznano po Kekcu, če omenim samo njega. Naslednja postaja in vas je Rute (Gozd Martuljek) znana po najlepši gorski skupini tako imenovani Špikovi skupini, enim najbolj ohranjenih predelov v Alpah, katerih človeška roka še ni onečastila. Naslednji večji naselji sta Mojstrana in Dovje, poznani iz zgodovine in današnjosti, kot pravljica in raj pod Triglavom. Tu vstopijo še zadnji potniki in sedeži so vsi do zadnjega zasedeni.

Kilometri kar bežijo mimo nas in že se peljemo po jeseniški obvoznici (avtocesti) mimo, nekoč znanega železarskega centra Gorenjske in Slovenije, danes pa je bolj trgovski center, kot industrijski velikan. Že so tu Lesce s svojim letališčem in najlepšim avto kampom v osrednji Evropi.

Počasi se bližamo mejnemu kamnu Gorenjske dežele, le še pogled na okno v svet na Brniško letališče, že smo že na Trojanah, kjer nas loči le še streljaj od mejnega kamna v Zajasovniku z oznako 43.390/34.1 km, kot topografsko točko meje med Kranjsko in Štajersko.

Naslednji kilometri do Ljutomera so minili kot pok ob strelu. Celo pot bi lahko opisal z enim samim stavkom »Zgodovinska zibelka lepe Slovenije« in že smo v Ljutomeru, bolj znanim središčem Prlekije. Naj omenim le dve važni zadevi teh krajev, konjerejo in kasaške dirke ter vinorodno pokrajino.

Nekoč eno ni moglo brez drugega. Kaj ti bo vinograd, če nimaš konjske vprege, da te pripelje do vinske gorice, da jo obdelaš in ob trgatvi pridelek odpelješ domov v klet. Eno brez drugega ni bilo nič. Danes je drugače konje so nadomestili traktorji, vinske gorice pa so še vedno svetinja za vsakega Prleka, kot so svetinja konji, ki ne vlečejo več voz parizarjev ampak le še lahek 15 kg težak dirkalni enoosni voz Sulki. Mogoče le še stavek ali dva o pomembnih možeh Prlekije. Prlekija, je dala Slovenji veliko pomembnih mož, katerih korenine izvirajo iz Prlekije. Če zapišem da je več kot sto Prlekov zapisanih v zgodovino kot pomembni možje Slovenije verjetno ne pove veliko, če pa zapišem samo tri štiri imena in priimke Dr. Anton Trstenjak, Dr. Franc Miklošič, Ivan Kramberger, Edvard Kocbek in Anton Korošec verjamem, da sedaj verjamete prejšnji trditvi. Po hitrem ogledu Ljutomera in kasaškega stadiona smo že na poti proti Jeruzalemu, kralju kraljev vinskih goric Samo še dober km nas loči od turistične vinogradniške kmetije Ratek. Tu je bil družabni zaključek današnjega izleta. Ob prihodu nas je počakala vsa družina s harmonikarjem in klarinetistom na čelu. Ta drugi del se je začel zelo veselo, čeprav je pravzaprav že od zjutraj v avtobusu ni manjkalo veselja in smeha.
Popoldanski del smo začeli z okusnim kmečkim kosilom, seveda v stilu domače gurmanske gostije. Nadaljevali z razigrano harmoniko in vmes popoldan popestrili še z degustacijo na domačiji pridelanih večkrat nagrajenih vinskih sort. Popoldan je mineval v veselem in domačem vzdušju. Družba se je razživela in vase posrkala še tako osamljene posameznike. Ja družbo običajno dvigne dober gostitelj in seveda sami udeleženci. Ti in taki trenutki so za sprostitev duše posameznika še kako pomembni. Da se posamezniku omogoči pozabiti domače, zdravstvene in sploh težave je v današnjih časih že skoraj naloga vodstva društva, le sproščen in zadovoljen član bo okoli sebe sejal pozitivno energijo, brez katere ni dobrih del ni veselja in zadovoljnih ljudi. Kaj več pa skoraj ni moč pričakovati od člana v najbolj plodnem ali tretjem življenjskem obdobju.

Tako kot vedno, je tudi današnji čas zabave in druženja minil prehitro. Le še slovo od gostiteljev in začel se je sklepni del izleta to je pot proti domu. Če na rahlo povem in zapišem, da se je rojeval že novi dan, ko smo prišli v našo lepo Zgornjesavsko dolino bo menda vsem jasno kako »slabo smo se imeli«.

Vsem tistim, ki prebirate take in moje zapise, pa lep dan in pozdrav do naslednjega četrtka, ko bomo imeli v Planici pod Poncami tradicionalen piknik članov društva.

Predsednik DI 
Jože Zupančič