DI Kranjska Gora: Pohod do Peričnika

Voda je vir življenja, pa tudi naravni vir, ki človeka privlači.

Danes 21.06.2012 ob 1.09 se je severno nad ekvatorjem, s tem pa tudi pri nas v lepi Sloveniji, začelo letošnje poletje in bo trajalo do 22. septembra. Današnji dan je v koledarju zapisan kot najdaljši v letu, njegova nasprotna polovica, noč, pa kot najkrajši temni del dneva v letu.

V ljudskem žargonu bi temu času rekli, začetek pasjih dni. Začele so se šolske počitnice, nastopil je čas letnih dopustov in s tem selitev ljudi, kot turisti, iz ene poloble na drugo, nekateri iščejo toplo vodo in tople kraje, drugi spet nekaj znosnejšega od vročine. Ja, pa tudi denar se seli od enega do drugega.

Mnogi pa niti ne pomislijo, da bi kam odpotovali ali spremenili okolje za boljše počutje. Enostavno si tega ne morejo privoščiti, ker jih zadržuje neodložljivo delo, še več pa jih je ker jim življenje narekuje drugačno pot. No tako je že nekoč bilo, tako je danes in sem prepričan, da bo tako tudi v bodoče.

Tudi med nami člani DI Kranjska Gora je mnogo, če ne kar velika večina, ki spada med kategorijo, naj se sliši še tako oguljeno in izrabljeno, je pa živa resnica »med reveže«! Pa kljub temi imamo nekaj malega sreče, da živimo v krajih, kjer kraji ponujajo mnogo zanimivosti, da jih lahko obiščemo kar peš.

PEŠČAČENJE je najstarejša rekreacija in začetek turističnega gibanja. To je bilo že pred izumom kolesa, pa ne bicikla, temveč nekaj na okroglo, da se je lahko kotalilo. No, vse to so naši predniki potem izboljševali, da je vse tako, kot danes potujemo.

Mi v DI še vedno prisegamo na potovanj z LD-38-45, to je najzanesljivejši način potovanja od točke A do točke B. Naša točka A je, na današnji prvi poletni dan, bila Mojstrana. Za točko B, pa smo izbrali slapova Peričnik. Razdalja med njima je nekje šest do sedem km. Možnosti, kako premagati med-njuno razdaljo, je več. Mi smo izbrali lepo stezo ob hudourniku Bistrica, ki privre na dan pod samo Triglavsko steno in se napaja še z drugimi hudourniki iz bližnjih gora, med drugim tudi slap Peričnik je njen pritok. Steza nas vodi vso pot po gozdu in ob robu hudournika, na čase pa se strmo vzpne, ker je hudournik izdolbel v svoji tisočletni zgodovini, globoko sotesko.

Pravzaprav, bi danes morali pešačiti ravno v drugo smer, v Karavanke. Pa smo ravno zaradi napovedane in dejanske pasje vročine spremenili našo maršruto iz varnosti, da vročina komu od pohodnikov ne povzroči nepopravljivo škodo. Hudournik Bistrica in mogočna drevesa ob njem, pa nam nudijo globoko in hladno senco. Štiriindvajset nas se je ob napovedanem času zbralo in podalo na pot. Smo kleno članstvo, ki ga ni zadržala vročina v hladu svojih domov.
Cilj, katerega smo si izbrali, ima kaj povedati in pokazati. Slap Peričnik je sestavljen iz dveh slapov, zgornji je visok 16 m, v spodnjem pa voda pada 52 m v globino. Bazen v katerega pada slap je na 795 metrih nad morjem.

Oba slapova sta zaščitena kot naravna znamenitost ledeniške doline Vrata. V preteklosti je bilo kar nekaj poizkusov, da se teža in masa vode slapa Peričnik izkoristi v proizvodnjo električne energije. Domačini občine Kranjska Gora, še posebno Mojstrančani, so namero preprečili in vse skupaj zavarovali, kot naravno bogastvo. Že sama stena preko katere voda pada je zanimiva. Sestavljena je iz konglomerata, ali po domače rečeno iz naravno lepljenih frakcij grušča in proda. Kdor zna dobro opazovati naravo, bo kmalu v skali opazil več navpičnih žlebov, po katerih je v preteklosti padala voda v globino. Po meni znanih podatkih, pa je slap verjetno ena od redkih svetovnih znamenitosti, da obiskovalec lahko opazuje slap tudi izza slapa in ne samo spredaj, tako, da se sprehodi za slapom.
Dostop do pogleda na spodnji slap, je kar po cesti za Aljažev dom v Vratih. Samo nekaj metrov od koče pri Peričniku se izza ovinka pokaže neponovljiva slika padanja velike količine vode. Kdor pa hoče zadevo opazovati od blizu in čutiti prhutanje zraka pomešanih z kapljicami vode, se lahko povzpne po krožni poti. Po levi strani se vzpenjaš in po desni spuščaš na izhodišče. Obisk podslapja v poletni vročini je prava osvežitev. Za obisk v zimskem času pa priporočam ogled samo s ceste, kajti vsa okolica slapa je poledenela in smrtno nevarna za neprimerno opremljenega in nepripravljenega obiskovalca.

Skupina je prispela v podslapje v dobri urici in pol, vsa preznojena in po malem utrujena. Osvežitev po naporni poti je bila dvakrat možna. Obisk podslapja ali pa obisk koče v bližini slapa. No, od nas se nihče ni dal prositi, vsi smo izkoristili obe možnosti.

Po dobri osvežitvi in nekaj malega počitka smo se po isti poti, kot smo prispeli vrnili nazaj na izhodišče v Mojstrano. Tu se je začel tisti drugi del vsake akcije, to je druženje že kar dobrih prijateljev. V takem času je tudi naša skupna malica, nato pa se razgovorimo o problemih družbe, problemih posameznikov, izmenjamo razna mnenja o tem in onem in čas mine kot strel iz puške.

Ko pogledam na uro, človek ne more verjeti, da se dan nagiba že na večer, čeprav je danes najdaljši dan. Naj zapišem moje počutje ob takih srečanjih. Lahko pa trdim, da brez problema zapišem, da enako čutijo tudi drugi udeleženci, moram priznati, da komaj čakam naslednjega srečanja. Dobra in pozitivna energija, podkrepljena z obilico smeha, je tisto kar daje ton srečanju. Vsem nam pa vrača vero v življenje, odganja samoto in turobnost tegob, ki jih vsak živi po svoje.

Moje spoznanje zadnjih štirinajst let od kar sem v vodstvu DI je, da se članstvo nič več ne sreča samo z brundajočim pozdravom, ampak vsako srečanje prinese nekaj novega. Nihče ne gre mimo drugega, da se ne bi ustavil in malo poklepetal s sočlanom. A ni to lepo, a ni to tisto kar ljudje potrebujemo, toplino drug drugega, pripravljen drug drugega poslušati, mu svetovati in pomagati v času osebne krize?

Večkrat poslušam kolege predsednike, kako je hudo, ko ni toliko denarja kot vsak misli, da bi društvo ga moralo imeti. Ni vse v denarju, čeprav brez njega res ne gre. V našem društvu je prvo in zadnje prostovoljstvo in še enkrat prostovoljstvo. Ves denar ne prinese takega zadovoljstva članom kot prijaznost enega do drugega. To premaga vse ovire, tudi finančne, če hočete!

V tem mesecu je to moje zadnje javljanje. Vam dragi bralci pa želim lepo poletje, seveda ne prevroče in z obilo tekočih užitkov ter lep pozdrav.

Predsednik DI
Jože Zupančič