DI Kranjska Gora: Goli otok – nekdanji pekel sredi Jadrana
Za današnji izlet članov DI Kranjska Gora na Jadran, konkretno na Goli otok, nimam namena opisovati njih doživetja tega dne. Od vsega lahko napišem, da smo bili dol grede vseh 49 udeležencev izleta v pričakovanju, nazaj grede pa vsi žalostni in vznemirjeni z doživetjem in opisovanjem tistih prekletih časov real socializma in njegovih posledic.
Goli, je otok v Jadranskem morju blizu hrvaške obale, leži med Rabom in celino v Kvarnerskem zalivu. Goli otok ima površino 4,53 km2. Dolžina obalnega pasu je 14,297 km. Najvišji vrh je 227 mnm visoka Glavina. Otok je praktično brez rastlinja (gol) in nenaseljen. Le na južnem delu je nekaj rastlinja in nekaj zalivov. Vse do 1. Svetovne vojne na Golem otoku ni bilo nobenih naselij. Tedaj je Avstro-Ogrska zgradila taborišče za ruske zapornike iz vzhodnih bojišč.
Po končani drugi svetovni vojni, ko je v drugi Jugoslaviji prevladalo komunistično nasilje in eno partijski sistem, se je beograjsko vodstvo odločilo politično obračunati posebno katoliško cerkvijo in liberalnimi gibanji. Kmalu je postalo jasno, da s tem niso narodu vzeli lastnega razmišljanja, ne glede na strah, ki ga je povzročala Ozna, kasneje bolj poznana kot Udba. V razmišljanju, kako doseči politično pokorščino, novi samozvani oblasti v lastnih vrstah, se je vodstvo Tito, Ranković, Djilas in Kardelj odločilo izkoristiti spor s sovjetsko zvezo, bolj znan pod imenom informbiro. V ta namen so se dogovorili o posebnih ukrepih zoper neposlušnost njih članov ter med seboj razdelili naloge. Kardelj je dobil nalogo, kje naj se organizira tako politično prevzgojno taborišče, Rankovič je imel nalogo iskanja in izbiranja političnih nasprotnikov, medtem, ko je zadnjemu ostala naloga organizirati in predpisati notranji red in delovanje taborišča.
Kardelj je kmalu našel in predlagal lokacijo na Golem otoku. Prvi taboriščniki so prišli na otok že leta 1948. »Red taborišča«, katerega večji del je povzetek iz ruskih gulakov, obogaten z mnogimi novimi taboriščnimi prijemi, le ti so bili veliko hujši, kot v nemških in ruskih taboriščih skupaj. Taboriščniki, jetniki so bili podvrženi mučenju in prisilnemu delu v kamnolomu, ne glede na vremenske razmere in zdravje taboriščnikov. Poleti pri visokih temperaturah in brez vode, pozimi pa v hladni burji brez dodatnih oblek. Zapornike so pazniki redno tepli in drugače trpinčili. Od vsega naštetega gorja pa je bilo najhujše, da so morali sotrpine tepsti tudi sotaboriščniki. »Goli otok je to, da kaznjenec pretepa kaznjenca. Kdor ni tepel, je bil pretepen. To je bistvo Djilasovega reda v taborišču na Golem otoku«.
Če temu dodam nekaj statistike, ki je sedaj že dostopna, daleč pa ne še vsa: po letu 1948 do 1963, po ukazu, aretirali 55.633 ljudi in po podatkih UDBE za osrednjo Jugoslavijo 11.650 poslali v taborišče na Goli otok. Od tega 7235 Srbov, 3341 Črnogorcev, 2586 Hrvatov, 882 Makedoncev in 555 Slovencev. Vojaška sodišča so jih na večletno bivanje v taborišču obsodila 5024, še 11.650 so jih administrativno kaznovali do enega leta prevzgoje v taborišču, le te so tja pošiljali komiteji komunističnih partij, za Slovenijo sta bila za pošiljanje zadolžena dva visoka oficirja Ozne. Od vseh 21.818 taboriščnikov je bilo 9234 profesorjev, učiteljev, zdravnikov, intelektualcev, 5081 delavcev in kmetov, 4008 študentov in dijakov. Od vsega števila taboriščnikov oblasti izkazujejo okrog 450 primerov »naravne« smrti, dočim tuji podatki govorijo o nekaj krat večji številki ubitih in umorjenih in nekaj samomorih. Preživetje na otoku je bilo možno samo kot zlom človeka, popolni moralni zlom. In za ta zlom so takrat in še “danes” opevani oblastniki iznašli popoln sistem. Ne, to niso bili ljudje, to je bilo zločinsko združenje, danes bi temu rekli hudodelska banda.
Kako zagnano se je lotila OZNA in kasneje UDBA ter republiški partijski funkcionarji zadane naloge, priča naslednji zapis: Preiskovalce in iskalce političnih nasprotnikov je Komunistična partija Jugoslavije bogato nagradila. Leta 1953 jih je bilo 36 razglašenih za narodne heroje, nekateri so postali veleposlaniki v Sovjetski zvezi, ZDA, Kitajski, Združenih narodih, Kanadi in Indiji, mnogo se jih je povzpelo na visoke izpraznjene partijske položaje, drugi so dobili direktorska mesta v zaplenjenih in nacionaliziranih tovarnah in industrijskih obratih in tako dalje. Posledice takih nagrajevanj so vidne in občutne še danes.
Mnogo kasneje po letu 1975, ko je euforija iskanja političnih nasprotnikov nekoliko popustila, so na Goli otok pošiljali tudi morilce, pedofile, spolne prestopnike, torej ljudi, ki so storili hujše oblike zločina. Zapor je prenehal z delom leta 1988 leto kasneje pa so ga zapustili in zaprli. Danes Goli otok obiskujejo turisti in pastirji z Raba, ki včasih pripeljejo svoje ovce na pašo.
Če potegnemo rezime na vse povedano. Tako Goli otok, kot Slovenski izven sodni povojni pomori zato niso nikakršne »napake« bivšega sistema, ki jih je mogoče upravičevati s takratnim časom. Takemu razmišljanju vedno sledi nekakšen pomislek, AMPAK. Kajti ta AMPAK, ki vedno znova potiska na stran vprašanje o primarno človeškem prav in neprav. Ta ampak še, kar naprej preprečuje, da bi lahko dostojno in dostojanstveno zaprli to poglavje Slovenske in Jugoslovanske polpretekle zgodovine. Da bi torej v Slovenji pomorjene dostojno pokopali in morilce za zločine, katere so storili obsodili, ter da bi se tistim, ki so morali doživeti grozo in strahote Golega otoka, opravičili ter jim povedali, da se jim to, kar se jim je zgodilo, ne bi smelo zgoditi. S tem bi danes še redkim preživelim v jeseni njihovega življenja in dvajset let po demokratičnih spremembah lahko morda vsaj malo omilili njihove stiske, tesnobe in občutke sramu, za katere ti ne bi smeli imeti nobenega vzroka, bili so vrženi v povsem nečloveške, dehumanizirane razmere, v katerih so lahko preživeli le, če so se zlomili. Pomori nedolžnih brez obsodbe, niso bili »le« in samo žrtve. In prav tako ne taboriščniki na Golem otoku ne morejo biti »le« stvar notranje revolucije. Ne morejo biti le »problem« neke zgodovine neke zločinske skupine, ko gre za Goli otok, ali slovenske izven sodne pomore, obakrat gre za umore in pomore in namerno ubijanje nedolžnih z namenom uvesti strahovlado. Gre za našo dediščino celotne razpadle države. Obe dejanji je ukazal in je zanju odgovoren tedanji jugoslovanski politični vrh ter njihovi neumorni pomagači po republikah. Zato gre za skupno dediščino vseh držav, ki so nastale na ozemlju razpadlega tako imenovanega, kot ga še danes nekateri ljubkovalno imenujejo »socializma s človeškim obrazom«. Tako grobišča po Sloveniji kot Goli otok bi morali postati skupni spominski park na čas, ki se ne sme nikoli več ponoviti. In na dejanja, ki jih je treba jasno obsoditi kot zavržena, kot zločinska dejanja skupine umobolnih komunistov, ki je prevladala med poštenimi pripadniki partije.
Nemogoče je v današnjem času razumeti nekatere naše ljudi, ki še vedno trdijo, da je bil Goli otok in pobijanje nedolžnih in brez sodbe potreben. Glede na sedanje dogajanje v Sloveniji, se bojim, da bi ta čas nekateri radi obnovili.
Predsednik DI
Jože Zupančič