DI Kranjska Gora: 8. pohod do Zelencev

Obiskati lepote svojega kraja je dolžnost.

Amfiteatralni zaključek doline Vrata, Triglavska severna stena, pot Triglavske Bistrice do Mojstrane, Slap Peričnik-spodnji in zgornji slap, slap Beli potok, Luciferjevi slapovi(mokra peč)pod Zapretjo, Martuljški slapovi, planina Jasenje, Mahovnik, Špikova skupina, jezero Jasna, Jermanovi slapovi, mala in velika Pišnica, Ajdovska deklica, Vršič, Planica - Tamar, slap Nadiža - prvi izvir Save Dolinke, Tromeja, Peč, Zelenci - Drugi izvir Save Dolinke, to so samo najbolj udarne naravne lepote našega kraja, če dodam samo še nekaj arhitekturnih biserov; Ruska kapelica, Blovdkova in Goriška skakalnice, vas Podkoren, staro jedro Kranjske gore, Finžgareva kapela v Jasenju, Aljažev dom v Vratih, Aljaževa kapela sv. Cirila in Metoda in ostanki cemet fabrike v Mojstrani, Planinski dom Tromeja, ločni most preko Save v Martuljku. In nekaj kulturne, spomenik Jakobu Aljažu na Dovjem, vse Slovenski planinski muzej v Mojstrani, Lizinjekova hiša v Kranjski Gori, domačija Josipa Vandota (očeta Kekca), Kajžnikova domačija v Ratečah in……

Ja vse to je okolica naših domov. Okolica, v kateri žive člani DI Kranjska Gora. Če pa dodam samo še bajeslavna bitja: Kekca, Be'danca, Kosobrina, Pehto, Mojco in Rožleta sem vam točno lociral, kje je to.

Včasih dobim od koga očitek, da se člani DI KG samo okrog doma potepamo,(pohode imamo vedno samo po naši občini), pa mi vi povejte, kako in zakaj naj iščemo lepote drugje, če pa še vseh domačih nismo obiskali? Prav zaradi teh izrednih lepot smo nekaj našega ozemlja zavarovali v Triglavski Naravni park, nekaj pa v Naravni rezervat Zelenci.

In ravno ta zadnji zavarovani košček izredne vodne in naravne lepote je naš današnji cilj 12. aprila 2012. Leta 1992 so bili Zelenci razglašeni za Naravni Rezervat. Njihova pomembnost je življenjski prostor nekaterih samo tu živečih malih živali ter rastišče ogroženih in izumirajočih rastlin. Zadnje čase pa zanimiv turistični produkt, kajti tako veliko in čiste ter bistre studenčnice je le še malo kje videti. Dostop je po lesenem mostovžu narejen v sožitju z okolico. Popotnik se lahko naužije čiste naravne okolice, pogled na bistro vodo, lahko tudi iz razglednega stolpa, pa je izjemen, da marsikdo ne more verjeti, da je to naravno, da ni filtrirano, se pravi umetno.

Žalostno je, da zavarovanje ni bilo potrebno samo zaradi razvoja kmetovanja, temveč zaradi malomarnih obiskovalcev, kot da ne privoščijo teh lepot še komu, ki bo prišel za njimi.

Zasluga, da je stekla priprava za zavarovanje gre domačinu profesorju Gregori Janezu. Ta leta 1994, že po razglasitvi NR izdal lično in pregledno brošuro Zelenci - naravni rezervat. Zaščiteno ozemlje je obdano z kmetijskimi zemljišči, zato je tudi kmetovanje v mejah, da se izključuje onesnaževanje. Dandanašnji onesnaževalec pa je daleč pred vsemi cestni promet, ki iz vseh strani objema zaščiteno področje. Iz cestnih površin se izceja površinska voda v samo področje rezervata, zato čaka upravljavca rezervata v bodoče še veliko dela.

Do tega cilja smo se odpravili iz Kranjske Gore po trasi nekdaj povezovalne železnice Trbiž – Jesenice. Železnico so predali v obratovanje leta 1870. Železnica je povzročila v dolini pravi bum razvoja na vseh področjih. Če se povrnemo v tisti čas nazaj, je bilo za takratne prebivalce doline, v pravem pomenu besede, okno v svet, z veliko začetnico.

Po nekaj sto metrih hoje smo zapustili Kranjsko goro, ki predstavlja z mnogimi hoteli in turističnimi sobami enega naj bolj zanimivih turističnih krajev v Sloveniji. S svojimi pet tisoč turističnimi posteljami preko leta privabi na tisoče gostov turistov. Že smo pod pobočjem naj bolj znane gore »Vitranca«, kjer se proti vrhu vzpenjajo žičnice in vlečnice, ki pozimi prevozijo več sto tisoč smučarjev željnih snežne zabave.

Po kakšnem km in pol smo že pod smučarskim poligonom Podkorena, kjer se vsako leto, že petdeset let, odvija FIS tekma za svetovni pokal, ki je ponesla slavo Kranjske gore v svet smučarije. Od tu naprej do doline Planica se kar vrstijo vlečnice ena poleg druge, ki sedaj stojijo in so v rokah marljivih vzdrževalcev, da jih pripravijo za naslednjo zimsko sezono.

Na levi strani naše poti, pa se na pobočjih hudourniškega grabna Krotnjeka stiska in razprostira najlepša Alpska vas Zgornjesavske doline vas Podkoren. Med vasjo in našo potjo pa poteka še magistralna cesta Kranjska Gora - Rateče in naprej do Trbiža.

Vse skozi že od Kranjske Gore pa levo od bivše železniške trase, ki je danes spremenjena v kolesarsko pot, teče potoček. ki se mu reče Sava Dolinka. Takoj za vasjo Podkoren pa se med magistralko in kolesarsko potjo začne znano mokrišče Naravni rezervat Zelenci ali z drugim imenom, drugi izvir naše najdaljše reke Save. Jezerska voda privre na dan iz do 2 metra globokega jezera zelene barve, ima stalno temperaturo okrog 5-6 °C. Površina naravnega rezervata je 14 ha, dolgo kilometer in 200 m široko plitko močvirje, v domačem žargonu se mokrišču reče Blata. Rezervat je lepo urejen z sprehajalnimi potkami, da obiskovalcu nudi varno ogledovanje. Vsako zahajanje iz teh potk je smrtno nevarno zaradi mnogih s travinjami preraščenimi, do tri metre globokimi tolmuni.

Po ogledu in kratkem počitku na terasi majhne restavracije, se počasi pričnemo vračati na izhodišče. Od tu pa je samo še streljaj do gostilne Martin v Kranjski gori, kjer naš čaka drugi del pohoda. Družabno srečanje pričnemo z dobro malico, ki se po štirih urah sprehoda, kar prileže. Po malici pa se razvname nevezan pogovor med prijatelji. Takih trenutkov in sprehodov ni nikoli preveč. Upam si trditi, da so pogovori na samem pohodu, kot ob druženju nekakšna sol naših srečanj. Med takimi druženji se razvijajo dobri odnosi med člani, marsikatera dilema se lepo reši, razvijajo in utrjujejo se prijateljski odnosi med člani.

In kdo bi ne bil v takem trenutku zadovoljen s svojim delom, ko vidiš, da se tvoje delo spreminja v rezultat, katerega skoraj ne upaš pričakovati. Zadnje čase me včasih že malo zaskrbi, ko je udeležba tako velika, danes nas je bilo 55, in se vprašaš kako takšno množico držati v varnem območju varnosti. Danes sem ugotovil nekaj novega v vezi z varnostjo, kar me je prijetno presenetilo. Namreč, ko sem izražal pomislek ali bom lahko vse skupaj obvladal, se je izvilo iz udeležencev, saj smo prijatelji, prijatelj pa vedno poskrbi za svojega soborca. Nimam razloga, da jim ne bi verjel, še več, v sebi sem pritrdil svoji misli, da se na naših akcijah sklepajo in utrjujejo prijateljstva. Kaj več kot to, pa si kot predsednik in organizator ni želeti. Samo še lep pozdrav in se slišimo še v aprilu iz izleta na Štajersko.

Predsednik DI
Jože Zupančič