DI Kranjska Gora: Pohod na planino Jasenje

Naš današnji cilj pohoda je planina Jasenje nad Martuljkom.

Pri izvedbi pohoda ni cilj, da bi čim hitreje in na najlažji možni način doseglji cilj. Popotništvo je panoga, ki strmi, da pohodnika usmerja, da to gibanje vzame kot način življenja. Cilja sta dva, telesna aktivnost ter uživanje v naravi in na svežem zraku, drugače povedano, to je premikanje iz kraja v kraj.

Pohodništvo je v modernem turizmu ena od gospodarskih panog za razvoj turizma, ki ponuja tisočere možnosti, kamor usmerjamo popotnika, brez velikih vlaganj v dodatno ponudbo bivalnega prostora.

Pri pohodniku pa spodbuja in motivira varovanje naravne ter kulturne dediščine v prostoru, ki mu ga namenjamo. Prostor, ki ga namenimo pohodniku ima že vse, le pohodniku ga moramo ponuditi, da ga korakoma odkriva in naredi sebi vidnega. Pohodniku moramo neopazno ponuditi, da nas najde, nas ki smo njegovi gostitelji, kateri mu naj zadostimo njegove želje. Pri tem pa moramo biti pazljivi, da se ne začnemo obnašati kot da smo industrija turizma. No to zgoraj zapisano je že deformacija osebe, mene, kot občana, kjer je turizem panoga preživetja.

V naslovu omenjeni pohod je načrtovan kot ogled naravnih in kulturnih znamenitosti, ki omogoča zanimivo in pestro spogledovanje z naravo. Istočasno pohodniku nudi, da se pošteno nadiha čistega zraka, da se mu telo preznoji in da dobro pretegne svoje ude in tako preprečimo razne bolezni. Lahko pa nekatera bolezenska stanja preprečujemo tudi z bio zdravili. Kot na primer: “Za izboljšanje prebave pijem pivo, pri slabem teku pijem belo vino, pri nizkem tlaku rdeče vino, pri povečanem tlaku konjak ter pri angini vodko. Kdaj pa vodo? No takšne bolezni še nisem imel! Trdim, da za zdravje ni ga vitamina, čez liter vina”! Ta zdravila so pri meni preverjena! Oh ne jezite se drage dame, tudi v tej misli je nekaj resnice !

Današnji pohod ima več mnogokratnikov. Od teh pa se mi zdita dva vredna omembe. Namreč dvakrat se pojavlja »tretje obdobje«. Prvič je letošnja jesen »tretje obdobje tega leta« pa tudi mi pohodniki smo vsi po vrsti v »tretjem življenjskem obdobju«. Če se malo zresnim in povrnem v že minuli prvi oktober, ki nas opominja na Evropski dan starejših, bi lahko zapisal, da se malo pozno, šele v tretjem obdobju oktobra, spominjamo tega dne.

Pri načrtovanju pohoda pa se mi je šlo, da pohodnike seznanim z prostorom v severnem predelu Julijskih Alp v osrčju Martuljkove skupine, ki se dviga nad Zgornjesavsko dolino nad vasico Martuljek. Ta prostor je bil januarja 1949 razglašen za krajinski park. Po ustanovitvi Triglavskega narodnega parka 1981 pa je ta zavarovan prostor njegov sestavni del. Špikovo skupino sestavljajo vršaci: Oltar 2621 m, Velika martuljška Ponca 2602 m, Dovški križ 2542 m, Mala martuljška Ponca 2502 m, Široka peč 2497 m, Špik 2472 m, Kukova špica 2427 m, Škrnatarica 2448 m, Frdamane police 2284 m, Vrh nad Rudo 2108 m, Rušica 2096 m, Rigljica 2074 m ter vrh Na pečeh 2039 m. Če naštete vrhove primerjam z izbiro mis Slovenije, brez kančka slabe vesti zapišem, da so našteti vrhovi mistri Slovenskih Alp.

Če po pesniško izrazim lepote te skupine, se mi zdi, da mi je najbližji Oton Župančič s svojim znamenitim stavkom »Hodil po zemlji sem naši in pil nje prelesti«. Moj dom stoji ravno pod to skupino, pod to lepoto vrhov, katerih oblika razporeda me vedno navdaja, kot oblika teatra. Ko sem utrujen, slabe volje, užaljen, mogoče kako drugače prizadet, me pogled na to lepoto povrne v dobro voljo. Moram priznati, da me lepote pogledov na to skupino vrhov vedno prevzamejo in se jih nikoli ne naveličam, so moje življenje.

No in v to zgoraj opisano okolje smo se danes 13.10.2011 podali pohodniki društva invalidov Kranjska Gora, 35 po številu. Naš cilj je planina Jasenje, kraj kjer je pisatelj in župnik Fran Saleški Finžgar 1926 leta postavil svojo znamenito »Finžgarjevo kapelo«, pred leti pa smo domači gorniki poleg postavili še obeležje ponesrečenim v teh gorah.

Za izhodišče našega pohoda smo si izbrali parkirišče ob vlečnici smučarjev (žal je v zelo klavrni podobi, lastnik se ne zmeni za obnovo). Med potjo in vzpenjanjem je lepo viden spodnji slap potoka (hudournika) Martuljka visok 30 m. Žal je dostop do njega moč le z zgornje poti, kajti steza skozi sotesko Vintgar je zaradi padajočega kamenja smrtno nevarna. Soteska je tudi uradno zaprta za vse obiskovalce. Dolžina poti do našega cilja je cca 4,5 km z višinsko razliko 250 m, gozdna cesta po kateri se vzpenjamo je speljana po gozdu, pa vse eno nudi prelepe poglede na vasico Srednji vrh nad Rutami in odkriva lepote Karavank. Glede na starostno mejo pohodnikov, smo po dobri uri tričetrt prispeli na planino. Za planino Jasenje bi uporabil izraz, da je pravi diamant Martuljkove skupine. Na planini je preko poletja tudi paša goveje živine (jalovcev) in nekaj drobnice vaščanov Rut, (Gozd Martuljka uradno, pa to ime domačinom, kljub ukazu prejšnje države po preimenovanju vasi, nekako ne gre iz jezika). Iz Jasenja pa se cepijo neštete stezice, ki od tu naprej vodijo alpiniste v razne plezalne smeri v prej naštete vrhove.

Od Finžgarjeve kapelice je speljana steza do zgornjega slapa. Ta je visok preko 100 m in je sestavljen iz štirih stopenj z nekaj padci vode od pet do petnajst m in najvišji slap višine 48 m. Za dostop do drugega slapa pa je potrebno imeti nekaj fizične kondicije, primerno opremo in nekaj izkušenj gornika, najbolj varna pot pa je, če si najameš gorskega vodnika. No nekateri obiskovalci drugega ali tudi prvega slapa nergajo, da so steze slabe. Njim odgovarjam, to je narava, avtoceste imamo v dolini, pa še tam včasih motijo!

Po prispetju smo se posedli ob Ingotovi koči, ki je gostoljubna do veh obiskovalcev, ne glede na njih cilje. Z napitki, pripravljenih za to višino smo si navlažili suha grla, čeprav je med potjo moč na velikih mestih popiti čisto studenčnico na samem izviru. Na tej višini in v mesecu oktobru ni več čutiti kakšne vročine, tudi toplote ne, zato smo se pričeli preoblačiti preznojeno perilo, da ne bi jutri podaljševali čakalnih vrst g. Marušiču, ministru za zdravje.

Po dobri uri počitka in uživanja razgledov po okolici, smo se pričeli vračati v dolino, kjer nas je čakal še drugi del današnjega srečanja, to je druženje članov v domači gostilni Pr Martinu v Kranjski Gori.

To je tisti del pohoda, ki duši vrača izgubljeni del zaupanja v samega sebe. Sproščen pogovor, izmenjava informacij, da odgovore na vsa vprašanja, ki si jih običajno vsak posameznik zastavi in istočasno zaklene v svoje srce. To druženje je, če se izrazim strojno, odprtje ventila, da se telo sprosti notranjih pritiskov in požene dobro voljo do višav. Vse to pa je tudi namen takih pohodov in druženj članstva, ki v večini primerov doma živi bolj samotarsko življenje. Člani njihovih družin so cele dneve v službah ali opravkih, tako, da ni prilike kakšnih pogovorov, da o srečanjih s sosedi ne pišem.

Za danes lahko zapišem, preživeli smo dan, z aktivnostjo, ki prinaša duši in telesu prijetne trenutke. Kaj pa še več v tem tretjem obdobju življenja, človek še potrebuje?

Tudi vam želim vse več prijetnih in sproščajočih uric,  

Predsednik DI
Jože Zupančič