ODI Zgornje Posotelje: Romanje invalidov v Ludbreg

Kot je že tradicionalno, je prva sobota v septembru rezervirana za romanje invalidov Odi Zgornje Posotelje v Ludbreg na Hrvaškem. Tako je bilo tudi to soboto. V zgodnjih jutranjih urah, smo se odpravili na romanje, bilo nas je za dva polna avtobusa, zraven je bil tudi naš slovenski duhovnik.

Na poti smo se ustavili še v Ivancu na Hrvaškem, kjer smo se malo okrepčali s pijačo nekateri pa tudi z jedačo. Po skoraj treh urah vožnje smo prispeli v Ludbreg, pričakali nas je množica romarjev iz vseh predelov Hrvaške, nekaj jih je bilo tudi iz Madžarske pa tudi nas Slovencev je bilo precej. Nekako po prosti presoji je bilo preko 300 avtobusov in veliko število osebnih avtomobilov različnih registerskih tablic iz vseh koncev tega dela Evrope.

Glavna verska slovesnost se je pričela ob 9. uri, ko je mašo sodaroval celjski škof dr. Stanislav Lipovšek z predstavniki katoliške verske skupnosti iz Madžarske. Maša je bila dvojezična, v slovenščini in madžarščini in je potekala v svetišču v Ludbregu. Po maši je sledila procesija po ulicah mesta, ob nepregledni množici vernikov je bilo prisotnih preko 150 duhovnikov.

Ker smo imeli zraven slovenskega duhovnika, je bila za naše invalide romarje maša ob 11. uri v farni cerkvi.

Še malo zgodovine o Ludbregu. To je staro Hrvaško mestece ob reki Bednji in Dravi na obronkih Kalniškega hribovja. Nastalo je nekako med 6. in 9. stoletjem ko so tukaj Rimljani postavili svojo postojanko, saj se prav tukaj križajo poti sever-jug, vzhod-zahod. Ob sami postojanki so se nato začeli naseljevati in si graditi svoje domove prebivalci, ki so delali za rimske legionarje. Rimska postojanka je znana iz zgodovine pod imenom Iovia. V času turških vpadov tudi ta del ni bil izvzet in je bil večkrat napaden.

Romarsko središče pa je že nekako 600 let, saj je prav letos bila 600-ta obletnica te romarske poti. Viri pravijo, da se je pri maši, ki jo je daroval domači duhovnik v grajski kapelici za časa turških vpadov, ob enem takšnem napadu so Turki pustili nedotaknjeno prav grajsko kapelico, nekako je duhovnik dvomil v to da bi se pri maši vino spremenilo v Kristusovo kri, no in prav to se je zgodilo. O tem je seveda molčal, na smrtni postelji je pa to skrivnost izdal, nato se je izvedelo za to in seveda romanja so se pričela. Vatikanska kurija je dolgo proučevala ta dogodek in leta 1513 je papež Leon X. izdal bulu in proglasil to relikvijo ( ta čudežna pretvorba vina v Kristusovo kri je v ampuli in je vzidana v zid za glavnim oltarjem ) za čudežno.

Zanimivo je še legenda o nastanku imena Ludbreg. Po eni se je žena zapovednika postojanke sprehajala po okopih, ko je v daljavi zagledala turško vojsko, ko se ji je eden od turških vojakov približal se je onesvestila, iz naročja pa ji je izpolzel otrok. Turek ga je pobral in odnesel v gozd k svojim tovarišem. Ko se je žena zavedala je spregovorila » Ta nori hrib. ( hrv.. ludi breg ) .« Druga pa govori o vitezu Lodbringu, ki se je vračal iz bojev in mu je mestece prirastlo tako k srcu, da se ni več nikoli vrnil domov, ampak ostal tu, od tod ime Ludbreg, ki je izpeljanka iz imena Lodbring.

Hrvatje tudi pravijo, da je to mestece središče sveta in da vse poti vodijo do vseh koncev svata, v samem središču je prav v ta namen postavljen krog in označeni smeri do mnogih svetovnih krajev in mest, ter razdalje v km.

 Po koncu vseh slovesnosti smo se podali na kosilo, ki nam je zelo teknilo, saj je bila lakota že dodobra na pohodu. Pričakala nas je glasba, po kosilu se je plesalo in veselilo do večernih ur. V tem gostišču nas je naenkrat bilo 5 avtobusov gostov, tako da sta igrala dva ansambla in bila odprta tri plesišča.

Prešerne volje in vsi polni lepih vtisov smo se v poznih večernih urah vrnili domov.

Franci Žerjav 

Ogled galerije slik