Pojasnilo/odmev na članek ''Odslej dve organizaciji delovnih invalidov''

Člani Upravnega odbora Zveze delovnih invalidov Slovenije so na zasedanju odbora 10.06.2004 sklenili opozoriti na netočnosti v časopisnem članku (Dnevnik, 01.06.2004) in s tem dati pojasnilo širši javnosti, da gre za nerazumevanje oziroma nepoznavanje razmer na področju aktivnosti Zveze delovnih invalidov Slovenije (kratica: ZDIS).Člani upravnega odbora Zveze delovnih invalidov Slovenije so ugotovili, da novoustanovljene Zveze z nazivom Invalid - Zveza društev invalidnih in kronično obolelih Slovenije, po imenu ni mogoče primerjati z Zvezo delovnih invalidov Slovenije, ki svoj profil izraža že skozi ime. Člani upravnega odbora Zveze delovnih invalidov Slovenije prav tako niso seznanjeni s programom nove Zveze, zato je prenagljeno govoriti o podvajanju organizacij ali konkurenčnosti. Sploh pa ne vidijo nič slabega v konkurenčnosti, saj gre v končni posledici za uporabnike socialnih storitev, torej za delovne invalide, ki se v podobne asociacije združujejo izključno zaradi uveljavljanja lastnih interesov. Pa naj ti interesi izhajajo iz stisk, ki jih porajajo odnosi na delovnem mestu ali zaradi zaskrbljenosti pri možnostih zagotavljanja socialne varnosti, kadar izgubijo zaposlitev ali imajo neznanske težave kot iskalci zaposlitve. Živimo v družbi, ki omogoča možnost izbire državljanov, da se odločijo po svoji presoji, kje in v kolikšni meri bodo lahko uresničili svoje želje in zahteve. Državljani imamo možnost izbire svoje banke ali sindikata, zakaj ne bi imeli proste izbire tudi pri invalidski organizaciji, pri izbiri socialne storitve. Naj se takrat izkažejo invalidske organizacije ali jim je vredno zaupati in komu. Izbira se seli na področje civilne družbe in tega procesa nima nihče pravice ustavljati ali celo preprečevati.

Zveza delovnih invalidov Slovenije je največja nacionalna invalidska organizacija, ki s 55.000 člani deluje v 69. društvih in 13. aktivih delovnih invalidov v gospodarskih družbah. Nastali smo pred 35 leti kot Zveza društev telesnih invalidov, iz katere so sčasoma izšle številne specializirane invalidske organizacije, pa tudi sami smo se pričeli profilirati z letom 1995, ko smo sprejeli sedanji naziv zaradi pretežne večine članstva, ki se opredeljujejo kot delovni invalidi. Zveza in društva so si po Zakonu o invalidskih organizacijah pridobila statuse invalidskih organizacij, v teku pa je pridobivanje statusa reprezentativnosti, ki je pogoj za socialno partnerstvo.

Naši člani so lahko delovni invalidi I., II., in III. kategorije ter tudi druge invalidne osebe, ki nimajo statusa invalida, pa zaradi pridobljenih ali prirojenih okvar in oviranosti, ki jih pogojuje oziroma ustvarja fizično in družbeno okolje, ne morejo same delno ali v celoti zadovoljevati potreb osebnega, družinskega in družbenega življenja v okolju, v katerem živijo in delajo. Iz zapisanega je mogoče razbrati, da ne združujemo kroničnih bolnikov, ki svoj status uresničujejo z Zakonom o humanitarnih organizacijah. Naša želja je, da v svoje vrste pritegnemo čimveč zainteresiranih delovnih invalidov, ki bodo skozi številne posebne socialne programe na različnih področjih nudenja pomoči pri uveljavljanju svojih potreb (varovanje zdravja, medicinska in socialna rehabilitacija, vzgoja in izobraževanje, usposabljanje, svetovanje, zaposlovanje, bivanje, socialna varnost, kultura, šport, rekreacija) našli svoj smisel življenja. Skratka, naši temeljni cilji so socialno vključevanje in enakopravna obravnava.

Pri vsem tem gre za vsebinsko opredelitev, za tendence tematskega razvoja, ne pa za formo, ki se pooseblja v obliki društev, ki jih imamo v vsaki upravni enoti.

Nastanek novih društev v veliki meri pogojuje stanje v lokalni samoupravi, kjer se danes srečujemo že z 200 občinami. Toda za njimi stoji država, ki jih financira, da lahko preživijo. Kdo pa stoji za civilno družbo na področju invalidskega varstva, kdo omogoča stabilni finančni vir, da lahko društva delujejo in s prostovoljci prostovoljnega socialnega dela opravljajo svoje plemenito poslanstvo? Odgovor je Fundacija invalidskih in humanitarnih organizacij z omejenimi finančnimi viri, ki pokrivajo programsko delo, delovanje društev in naložbe. Danes ni invalidske organizacije, ki bi bila sposobna učinkovito izvajati svoje delovne programe brez poslovnega prostora in brez osnovne birotehnične opreme. Za to je potreben denar, tega pa je vedno manj. In tu je eden od razlogov, da Zveza delovnih invalidov Slovenije ne podpira cepitve društev, kar zahteva več denarja za samo delovanje in gre na račun programskih aktivnosti. Nobenega razloga ni, da bi vsebina imela prednost pred obliko in nobene garancije, da bodo uporabniki socialnih storitev v novem društvu na boljšem. Novo nastalo društvo ni nastalo iz novih članov, temveč so ti preneseni iz prejšnjega matičnega društva. Z leti, ko novih društev ne sprejemamo v Zvezo delovnih invalidov Slovenije, ker pač ne izpolnjujejo statutarnih kriterijev, je seveda prišlo do rasti članstva, vendar tako v odcepljenih kot v matičnih društvih. Člani upravnega odbora Zveze delovnih invalidov Slovenije se upravičeno sprašujejo po umestnosti ustanovitve novega društva, sicer res v drugi občini, toda le kilometer proč od nekega drugega društva.

Nemogoče je zanikati, da se v tako veliki organizaciji ne srečujemo z množico navzkrižnih interesov, z različnimi konceptualnimi mnenji poti in razvoja tega dela civilne družbe, problemi, ki izhajajo iz osebnih konfliktov med programskim in izvajalskim delom, željami po samodokazovanju, prevladi in kar je še človeškega in personificira civilno sfero. Vendar so člani upravnega odbora Zveze delovnih invalidov Slovenije prepričani, da ni odstopa od načela demokratičnosti, načela solidarnosti, načela avtonomnosti, da so te vrednote, ki povezujejo in skušajo poenotiti skupno dogovorjene cilje, ki najdejo stičišče v zadovoljstvu uporabnika socialnih storitev. Ta dostikrat precenjuje vlogo civilne družbe, ki vstopa v socialni prostor tam, kjer aktivnosti javne mreže usahnejo.
V tako zapletenih družbenih in osebnih odnosih se pojavijo anomalije, ki jih poskušamo reševati z veliko mero strpnosti, priznamo, da ne vedno uspešno.

Novi organizaciji Invalid - Zvezi društev invalidnih in kronično obolelih Slovenije želimo srečno razvojno pot, da se tvorno vključi v razreševanje problematike delovnih invalidov, ki se z vstopom Slovenije v EU še aktualizira.

Vsekakor pa bomo pri Ministrstvu za notranje zadeve RS zahtevali izbris kratice ZDI iz registra društev, ker je zavajajoča in lahko ne dovolj informirani javnosti oziroma uporabnikom prepreči razpoznavnost Zveze delovnih invalidov Slovenije, ki uporablja kratico ZDIS.

Upravni odbor Zveze delovnih invalidov Slovenije

P. S.
Predsednik Zveze delovnih invalidov Slovenije je Miran Krajnc in ne Milan Kranjc