Nagovor ob regijskem srečanju DI obalno-kraške regije, Matavun, 29. 5. 2004

Nagovor ob regijskem srečanju DI obalno-kraške regije, Matavun, 29. 5. 2004

Drage članice in člani, cenjeni gostje!

Vesel sem, da vas lahko pozdravim v imenu Zveze delovnih invalidov Slovenije in predvsem hvala za povabilo ki sem se mu mogel odzvati brez kakršnih koli opravičil. Dostikrat pa nanese tako, da se mi obveznosti na isti dan podvojijo ali celo potrojijo, vendar tokrat ni bilo tako. Veste, večkrat se zgodi, da se predsednik Zveze, kdorkoli je že, vedno ne zmore odzvati na vsa vabila, in takrat moram tehtati, kaj je v nacionalnem in kaj v lokalnem interesu. In zgodi se, da kdaj kje manjkam ali da sem kdaj kje večkrat kot drugod. Odvisno od dogodkov in aktivnosti. Toda vedno je v središču pozornosti članstvo in ne pozabljam na svoj dolg, čeprav kdo pomisli, da je zapostavljen. Tako razmišljanje me prizadene kot človeka, kot vašega sodelavca, kot člana velike družine, ki jo predstavlja naša invalidska organizacija. Zato kljub različnim razmišljanjem in mnogim posebnostim, ki jih poosebljate prav vi, lahko v pestrosti demokratičnih načel, govorim o Zvezi, ki je enotna, ki ve kaj hoče, in jemlje svoje socialno partnerstvo za metodo izražanja interesov vsakega posameznika posebej in vseh skupaj.

Vse to je še posebej prišlo do izraza na minuli skupščini Zveze, kjer smo soglasno sprejeli strategijo razvoja naše invalidske organizacije, brez katere naše pozicioniranje v socialnem prostoru sploh ni mogoče. V kakšnem letu se je zgodilo več, kot prej v desetletju. Uresničevati se je pričela pokojninsko invalidska reforma, Zakon o delovnih razmerjih, Zakon o varstvu pri delu, Zakon o invalidskih organizacijah, pridobili smo nov status, status reprezentativnosti čakamo, priče smo spremembam v FIHO, sprejeti smo v Evropski invalidski forum, smo tik pred ustanovitvijo Nacionalnega sveta invalidskih organizacij, skratka smo v vrvežu sprememb, v katerem smo se kar dobro znašli. Uspeli smo parirati novim dogodkom in to poskušamo še naprej z notranjo adaptacijo, ki omogoča odgovarjanje na izzive časa in razmer, krepimo vlogo regijskih koordinacij in predstavnikov Zveze, posodabljamo informativno dejavnost z novimi, času primernimi načini, med katere nedvomno spada oblikovanje sporočilnejše spletne strani Zveze, zaostrujemo kriterije za članstvo kot posameznika in društvo, torej se vedno bolj profiliramo, vedno bolj hočemo slišati glas članov II. in III. kategorije delovnih invalidov, se usposabljamo in pridobivamo nova znanja, brez katerih civilna družba v nacionalnem ali lokalnem prostoru ne more več preživeti, vedno bolj delujemo javno, postajamo vidnejši in glasno zahtevamo, da se brez invalidov o invalidih, tako kot pravi evropska direktiva, ne sme in ne more pogovarjati nihče več.

Žal pa se z uspehi nad zmanjšanjem administriranja ne moremo pohvaliti, tudi nadzora je več, kot bi si ga zaslužili, glede na naše pregledno, prostovoljno in pošteno delo. O preobremenitvah vodstev društev pa raje sploh ne bom spregovoril, saj bo zato dovolj priložnosti kdaj drugič.

Spoštovani! Danes smo tu zaradi druženja , zaradi dobre volje. Zato vam želim veliko sproščenosti in prijetnega počutja, in naj se dan konča z mislijo na ponovno srečanje.

Miran Krajnc