Nagovor na srečanju DI Notranjske regije
Škocjanske jame, 12. maj 2004Drage članice in člani, cenjeni gostje!
Veseli me, da vas lahko pozdravim v imenu Zveze delovnih invalidov Slovenije, ki združuje, povezuje ter organizirano programsko angažira vedno številčnejše članstvo. Lahko vam povem, da nas je že čez 55.000 in zlobna natolcevanja v časopisnem članku ljubljanskega dnevnika, ki nimajo prav nobene realne podlage, nam vzdušja ne morejo pokvariti.
Nasprotno, smo resna in odgovorna nacionalna invalidska organizacija, ki si je težko, z dolgotrajno in vztrajno civilno-družbeno aktivno vlogo, našla profiliran prostor svojega udejanjanja.
35 let prisotnosti v invalidski sferi slovenske civilne družbe je bilo porebnih, da smo danes lahko ponosni na svoje dosežke. Smo kompetenten socialni partner državi, ki nas vabi k oblikovanju zakonodaje s področja invalidskega varstva. Smo ugledni člani Sveta invalidskih organizacij Slovenije, redno vabljeni na seje Sveta Vlade za invalide in Sveta Vlade za socialno varnost.
Kadar je na dnevnem redu invalidska problematika, smo vabljeni na matični odbor DZ za zdravstvo, socialno politiko in invalide. Smo člani Skupščine in UO Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje; smo člani Sveta FIHO in imamo tudi podpredsedniško mesto v Fundaciji invalidskih in humanitarnih organizacij; smo člani mednarodne organizacije FIMITIC, v kateri ima naš predstavnik podpredsedniško mesto, smo člani Evropskega invalidskega foruma, nevladne inštitucije v okviru EU. Imeli smo to čast, da je vabilo EDF-a za večdnevni delovni obiskv Bruslju dobila naša Zveza in je naš predstavnik še s tremi drugimi predstavniki invalidskih organizacij predstavljal našo državo v EU. Smo člani Socialne zbornice Slovenije, smo podpisniki več protokolov o medsebojnem sodelovanju; tu bi omenil vsaj mednarodno trilateralo; smo večkratni organizatorji državno pomembnih mednarodnih simpozijev, in še bi lahko našteval dejavnosti, ki izpričujejo naš resni značaj.
Toda zdaj k poanti: govoril sem le o rezultatih, začeti pa bi moral z vami, s članstvom, z vodstvi, z našimi društvi, kot organizacijskimi enotami, ki so prisotne v vsaki upravni enoti, s posameznimi člani, ki so javnomnenjski voditelji v svojih lokalnih skupnostih, s številnimi prostovoljci na področju prostovoljnega socialnega dela, začeti bi moral z večinskim mnenjem, ki ga imajo uporabniki naših socialnih storitev. To, dragi prostovoljci je tisto, na kar smo lahko ponosni, z vsem tem lahko samozavestno in suvereno zremo v oči zainteresirane in širše slovenske javnosti. Z vedenjem, da je naša prednostna usmeritev socialno vključevanje in enakopravna obravnava ljudi na katere ne pozabljamo. Naša orodja za dosego teh ciljev so družbeno verificirani posebni socialni programi, pridobljeni statusi invalidskih organizacij in v teku je pridobivanje statusa reprezentativne invalidske organizacije. Ko vse skupaj povežem še z individualnim odrekanjem posameznikov, požrtvovalnostjo, nesebičnostjo in osebnim darovanjem prostega časa, volje in energije, potem je končno jasno, zakaj smo med vodilnimi. Brez skrbi, da nam prav zaradi takih dejstev mnogi zavidajo in z zavistjo, pospremljeno z obrekovanjem, gledajo na naš nenehni razvoj in napredek. Nič ne nastane samo od sebe in to še predobro veste, saj se še za sebe ne bi tako potegovali, kot za društva. Zato cenimo te dragocene pridobitve, ki rezultirajo v enotnosti, temelječi na načelih demokratičnosti in solidarnosti, vrednotah, ki jih prinaša strpnost in spoštovanje človekovega dostojanstva.
Spoštovani! Priznati moram, da sem na takšen način prvič spregovoril pred vami, prav zaradi razmer, ki so se pojavile in tudi zaradi prepričanja, da je Zveza delovnih invalidov Slovenije stalnica, ki je na slovenski invalidski sceni ni mogoče prezreti.
Ob koncu želim, saj smo na družabnem srečanju, da dan preživimo prijetno, z mislijo na ponovno snidenje.
Miran Krajnc