DI Kranjska Gora: Vzdrževanje psihofizične kondicije invalidov društva
Koledarsko gledano, smo nekje slab mesec pred začetkom zimskega obdobja, katero je za starejše, invalide in težko gibajoče ljudi, nekakšno mrtvilo. V našem okolju pa ta črta med jesenjo in zimo ni tako enoznačna. Že v tem poznem jesenskem času se pojavljajo snežne padavine, poledenelost sprehajalnih poti, skratka slabši pogoji gibanja na prostem.
Včasih v preteklosti, kljub našim mladim letom in mladosti se je takrat pridružil še neprijeten občutek trdega mraza in vlage, če ne kar mokrote v čevljih. Danes tega občutka ljudje skoraj ne poznamo več. Za gibanje po mrazu imamo dobro zaščito s kvalitetnim obuvalom in obleko, katero ne premaga vsaka sapica in nizka temperatura. Tudi proti vlagi so današnja obuvala in obleke dobro zaščitena. Ravno tako obstajajo pripomočki za gibanje po zaledenelih poteh od drobnih derez primernih za vsako obuvalo, da je noga bolj stabilna, do pohodnih palic, katere dajo dodatne točke opore in nam pomagajo pri stabilnosti koraka. Po prihodu nazaj domov tudi ni več tako kot nekoč, naši prostori so po večini dobro ogrevani, mokro opremo pa je moč hitro in dobro posušiti.
Zavedajoč se vseh naštetih dejstev naše društvo v svojem delovanju namenja članstvu tudi v tem prehodnem in v zimskem času posebno skrb za dobro fizično kondicijo. Da pa je to možno, je nujno članstvo osveščati in stimulirati v smislu, da največ za svoje zdravje lahko naredi vsak sam. Čakanje na pomladno odjugo je lahko usodno za veliko naših članov, kateri so ali smo že zajadrali v tretje življenjsko obdobje. Premalo fizičnih aktivnosti v teh kratkih zimskih dnevih pri posamezniku oslabi imunski sistem in tako napadalcem našega zdravja omogoči, da ogrozijo naše telo. Da bi to preprečili ali vsaj delno preprečili smo danes pet dni pred koncem novembra, v začetku adventnega pričakovanja izvedli kratek, cca 10 km dolg pohod za naše člane.
Ob napovedanem času, to je ob 10.00 uri dopoldan, smo se zbrali ob prostorih društva v sredini Kranjske Gore. Od tu smo se, 36 po številu, odpravili proti jugu skozi vas Kranjska Gora preko mostu v Babi ter nadaljevali po dolini Velike Pišnice. Naš cilj je nekdaj ponos Kranjske gore , danes pa krajevna sramota, hotel Erika. Nekoč elitni hotel, danes sramotna ruševina. Stoji na mestu, kjer se odcepijo poti za prelepo dolino Krnice, ali po domače povedano v dolino Kekčevih dogodivščin ter odcep ceste, katera popotnika pripelje na prelaz Vršič. Tukaj pa teče tudi meja med zavarovanim območjem Triglavskega narodnega parka in Zgornjesavsko dolino.
Ruševina hotela Erika stoji kot stražar na majhni vzpetini nad krasnim mostom preko Velike Pišnice. Hotel, kot objekt in nekdanja njegova vsebina, je bil nekoč ponos domačinov, danes pa klavrno zapuščen propada na presenečenje mnogih turistov in obiskovalcev, ki ne morejo razumeti, da so lastniki s hotelom na taki prestižni lokaciji tako malomarno ravnali v preteklosti. Vsa leta je bil hotel za takratne lastnike smo krava molznica, za njeno »krmo-vzdrževanje«ni pa nihče skrbel.
Lokacija hotela ima sedaj novega lastnika, kateri želi hotel obnoviti, vpeljati programe petih zvezdic, ki bi hotelu in kraju vrnili nekdanji ugled, kot ga je užival v njegovi »mladosti«. Nekaj politikov in monopolno lokalno gospodarstvo, ki imajo skupaj nadzor tudi nad politiko turistične destinacije Kranjska Gora, pa z vsemi, največkrat tudi grožnjami nekaterim občinskim svetnikom in novim lastnikom, zanikajo pravico do odločitve, vpeljati v te kraje mondeni in donosnejši turizem in kar je najbolj važno, pripeljati v te kraje konkurenco, kar je pogoj za dobro razvoja mondenega turizma.
Vsi današnji pohodniki se zavzemajo, da se novim gospodarjem da zaprošena soglasja in, da se sramota propada ustavi in začne nova era hotela Erika. Upanje še vedno obstaja, da bodo nasprotniki uravnoteženega razvoja, novih in dobro plačanih delovnih mest, morali popustiti in odločanje prepustiti stroki, ki naj deluje v prid turizma.
Zahajam s poti, čeprav me bo mogoče kdo iz juga države zopet opozarjal, da vpeljujem politiko v društva invalidov, pa to zanikam. Opozarjam, da smo tudi mi invalidi samo občani in tudi volivci, ki imamo pravico javno povedati svoje mnenje, čeprav nas na vseh koncih politični oportunisti opozarjajo, da naj bomo tiho!
Po vseh teh ugotovitvah se je skupina pohodnikov začela vračati po isti poti nazaj v Kranjsko Goro. Zadovoljstvo in dobra volja je prevladala pri udeležencih, to pa je bil tudi namen pohoda. Ponovno smo si priložili kamenček v mozaik ohranjevanja zdravja s fizičnimi aktivnostmi, katere smo zelo potrebni, glede na vse večji intelektualni in vse manjši fizični obseg aktivnosti.
V vasi nas je čakalo še druženje, to je tisti drugi del pohoda, ki da vsemu posamezniku nekakšno potrditev, da je v druženju moč in rešitev mnogih težav, ki se doma med štirimi stenami zdijo nerešljive. Pohod smo zaključili s prepevanjem šele v času , ko se je nad dolino že pričelo mračiti.
Če naredim povzetek, cilj in namen dosežen, kdor pričakuje več ni realen. Konec dober vse dobro in že smo z mislimi pri naslednji akciji društva, ki bo petega decembra za Mednarodni dan invalidov, ko bomo člani društva darovali našim občanom koncert pevca Staneta Vidmarja. Za zaključek koncerta pa pridejo še Parkeljni in Miklavž, ki bo delil dobrim darila malo manj pridnim pa palico in korenček.
Do takrat pa lep pozdrav, z mislijo, da smo zmožni premagati vse ovire in preseči tudi samega sebe!
Predsednik DI
Jože Zupančič