DI Kranjska Gora: Mesec kulture

Dnevi februarja so posvečeni kulturnemu utripu in prostovoljstvu.
In kaj je tisto, ki dnevom februarja pridaja pridevnik mesec kulture. Verjetno največ prispeva datum spomina na delo in smrt našega največjega pesnika dr. Franceta Prešerna. Čeprav se sam nikakor ne morem strinjati, da slavimo pesnikovo smrt, kot da se veselimo, da je od šel v večnost. Ostala področja naše kulturne krajine pa je potrebno odkrivati. Najpogosteje je februar zaznamovan z različnimi kulturnimi prireditvami, z različnimi vsebinami, včasih razumljivimi širši javnosti ali pa tudi ne.

Pri nas na sončni strani Alp poznamo množico nazivov kulture, kot je kulturna krajina, gledališka kultura, podeželska kultura, kultura pozdravljanja, kultura sprejemanja drugačnega, Evropska kulturna prestolnica, itd. Nemogoče je vse našteti. Delno bi lahko vse to stlačili v dve besedici “srčna kultura” posameznika, pa zopet ne gre, ker je to preozek premer kroga kulture. Že v biti se kultura posameznika zelo razlikuje od kulture drugega. Na splošno pa izraz kultura pomeni izraznost na različnih področjih človeške dejavnosti. Osebna kultura predstavlja nekakšno nadgradnjo splošne kulture, ta pa se izraža v osebnostnem dojemanju kulturnega obnašanja, ki je zapisan v danes že skoraj pozabljeni knjižici »Osebni bonton«.

Ja, nekateri razvpiti kulturniki še niso slišali za to knjižico. Poslušal sem zadnjič enega, imel je govor v čast kulturnega praznika, ki se je dobesedno kobalil po kulturi s takimi prostaškimi izrazi, da jih tudi grajskemu hlapcu ne bi pripisal. Med drugim je predlagal, da kulturniki umolknejo, če ne bodo imeli svojega ministra. Žal mi je, da njegov predlog ni uspel, kajti to bi bilo pa prelepo, poslušati tišino brez vložkov kletvic in vulgarnega izražanja »kulturnikov« prostakov. Kar nekaj razvpitih kulturnikov še ni dojelo, da je partijske (kvazi) kulture konec. Pa še to. Če je ustvarjanje prepirov in delitev na naše in vaše kulturnike s strani zadnjega ministrstva kulturno dejanje, potem mora kulturno ministrstvo ostati samostojno? Sem pa prepričan, da to ni poslanstvo ministrstva za kulturo.

Nekaj malega sem se kulture dotaknil že v dopisu »Mešanica bontona in prostovoljstva«, predvsem tiste temeljne kulture, kot je pozdrav drug drugemu in besedici prosim in hvala. V kulturi je toliko poti, da je nemogoče reči, ta je pa edina in prava pot. Krog kulture ima zelo širok premer in je za nekoga ta širina prava, za drugega pa ravno nasprotje. Vsaka nacija, vsak narod ima svoj pogled na kulturo, kar je za nekoga sprejemljivo, je za drugega odvratno. V kolikor bi bilo drugače, bi bili dandanašnji časi prikrajšani za kulturne ostanke Egipta, Rimskega imperija, dva tisoč let krščanskega dogajanja, Afriške kulture preteklih stoletij. Da ne govorimo o kulturi mnogih izumrlih ljudstev, in da ne naštevam ostankov zadnjih stoletij, kot je pisna kultura, renesansa, barok, slikarstvo z vsemi odtenki, kultura umivanja, bivanja, oblačenja, kultura hranjenja, obnašanja, kulturo spoštovanja pa bralna kultura itd. Skratka današnji razvoj temelji na ostankih kulturne preteklosti, z vrhunskimi stvaritvami preteklih časov. Torej je bila kultura od nekdaj le potrošno blago. Danes pa je kultura tržno blago. Ja prav ste prebrali. Kulturni dogodek se že imenuje, če nekdo instalira kup dreka ob plastični WC ter priloži še dve kahli na parket galerije, pozidane z mojim in vašim denarjem in da to podpre še kulturni kritik, je to že najnovejše kulturno gibanje.

V naši prestolnici in po večjih mestih države se s kulturo ukvarja že vsakdo, ki ima pet minut časa. Pa to ni problem. Ko gledam ali poslušam njihove storitve, se mi velikokrat zjasni misel, da mi je sedaj jasno, zakaj so včasih naši predniki take »inštalaterje« vozili na Studenec, pri nas na Gorenjskem pa v Begunje. V današnjem času pa se imenujejo kulturniki. Vse to pa naj financiramo vsi, ali smo ali nismo porabniki njihovih »kulturnih« stvaritev. Tak »kulturni« dogodek največkrat nima nobene tržne cene, ne sedaj in tržne vrednosti ne bo imel nikoli v bodočnosti. Vsa ta realnost pa je za izvajalce to vrstne kulture postranskega pomena, pač po logiki, važen je zaslužek v obliki denarja, ki ga dajejo davkoplačevalci. Največkrat in največ sredstev za kulturo zagotavljamo, poleg državnega proračuna, skozi proračune lokalnih skupnosti. Za dodeljena sredstva se kulturniki spopadejo na različne načine po principu. Čim “bližje” si koritu več dobiš. Kakovost in izbor del, izvedba, nivo, všečnost, uspešnost, gledanost, obiskanost, aktualnost je postranska zadeva. Važno je le pridobiti namenski denar. Da bi se pa taka kulturna dejavnost v vseh svojih niansah vsaj delno sama vzdrževala, pa je čista utopija ali enako, kot je obstoj lesenega štedilnika: prvič, zadnjič in nikoli več.

Prostovoljstvo v DI naše ZDIS je prav posebna vrsta kulture, katera pa ni financirana ne iz te in ne z one strani. To je le srčna kultura posameznika, ki ima ali pa nima, prirojene te lastnosti. V današnjem času se moramo člani med seboj spodbujati k osebnostni srčni kulturi. S tem, ko pomagamo drugim, izkazujemo srčno kulturo. Dobrota kot kultura, ki jo ponudimo drugim, se vrača nam nazaj, ne da bi to mi hoteli in to okrepljena in bogatejša. Le to je plačilo za posameznega prostovoljca, plačilo, katerega denar ne more odtehtati. Kdor drugemu srčno pomaga, občuti olajšanje, kot nekakšno razbremenitev notranje tesnobe, to je odstranitev bremena, ki se mu reče slaba vest. Veselje ob dajanju, je veliko večje od prejemanja. Človek, ki se ni naučil biti dober, torej pomagati in svoje deliti z drugim, si tudi sebi največkrat ne zna pomagati. Človek samemu sebi največ pomaga, če zna in hoče pomagati drugim. Vedno sem imel več in nikoli manj, potem, če sem komu kaj podaril. Pri tem pa si moramo sami naliti čistega vina. Vrednote, kot so kulturna skromnost, poštenost, prijaznost, dobrota so veliko vredne šele takrat, če jih pri nas opazijo in odkrijejo drugi. Pač po reku, »lastna hvala cena mala«. Zavedati se moramo, da sta »dobrota in revščina«, velikokrat in največkrat skriti pred očmi drugih. Življenje je pokazalo, da tisti, ki se hvali z lastno dobroto ali se razglaša za reveža, to sigurno ni. Toliko splošno o ljudski kulturi.

Pri nas v DI Kranjska Gora skrbimo, da je kulturna pogača razdeljena med članstvo v pravih in zadostnih količinah. V društvu potekajo celoletni programi za pomoč članom potrebnim skupne pomoči. Skrbimo tudi, da so vse variante kulturnega družbenega udejstvovanja na razpolago slehernemu članu, vsak trenutek, v neomejenih količinah. To so obiski gledališč, knjižnic, razstav, muzejev, kulturnih prireditev in drugih kulturnih dogodkov.

V mesecu kulture vsako leto pripravimo akcijo za članstvo in občane, v zahvalo za prostovoljno in kulturno delo v društvu. Potrditev, da je to prava smer društva na kulturnem delu, nam potrjuje tudi udeležba na teh akcijah. Letos smo organizirali spominski pohod iz Kranjske Gore v dolino velike Pišnice. Kljub hudemu opoldanskemu mrazu, pri minus 12 stopinjah, devetega februarja 2012, se je nas 46 članov zadalo cilj, obiskati lokacijo letos porušenega hotela Erika. Sedaj že bivši hotel je imel največ kulturnih arhitekturnih vložkov naše dolinske stavne dediščine. Žal je zaradi nekulturnega vzdrževanja po nacionalizaciji in neizmernega izčrpavanja njegovega prihodka danes samo še žalosten spomin na stavbno dediščino naših dedov in pradedov. Edina sreča je, da današnja informacijska tehnika dovoljuje shraniti preteklost v obliki filmov in slik ali v obliki digitalnih zapisov. Tako bo hotel Erika ostal, kot simbol kulturne dediščine stavbarstva naših prednikov in staroselcev Zgornjesavske doline, vsaj v tej obliki za naše zanamce.

Pred leti smo organizirali tudi različne proslave posvečene kulturnemu dogajanju. Žal smo zadeve morali opustiti. Vzrok je samo eden. Zahtevani strošek, tako imenovanih avtorskih pravic, ki jih zahteva SAZAS. Noben ugovor, da so vse proslave brez vstopnine, brez organizacijskih in honorarjev nastopajočih. Za SAZAS ni bil noben od naštetih argumentov upoštevanja vreden, še več, deležni smo bili še obtožb z dobičkarji in lažnivci. Sedaj pač ni več proslav. SAZAS pa naj si zahtevani honorar vtakne na zadnji strani telesa v luknjo pod pasom.

Prepričan sem, da je naše članstvo, kateremu predsednikujem, tudi brez proslav dobro kulturno ozaveščeno. Želja pa je, da tako ostane, ter da se stanje ne poslabša, temveč naj se poboljšuje.

Vsem vam, ki prebirate te vrstice, pa želim čim več kulturnih udejstvovanj ter kulturni pozdrav iz Zgornjesavske doline.

Predsednik DI
Jože Zupančič