DI Kranjska Gora: Martinovanje 2011

To zapisovanje o Martinovanju sem kar težko oblikoval v smislu vsebine. Zakaj ? Martinovanje je verjetno praznik že od vekomaj. Kaj pisati? O godu svetega Martina ali o prvem nastanku vina, ali o rastlini, ki daje sadež iz katerega soka delamo vino ali o legendah in nastanku praznika Martinovo. No začel bom malo nenavadno.

Da Slovenci sploh lahko danes praznujemo Martinovo, bi z zgodovinskega pogleda mirne duše imenovali čudež. In zakaj»čudež«? Vrnimo se nazaj nekaj tisoč let, ko je na tem območju današnje Evrope živel narod, ki je tu živel že pred Kristusom, narod, kateri je imel v svojih genih miroljubnost. Zapisana zgodovina govori, da so imeli že takrat razvito svojo pisavo. No in ostanek takega naroda smo mi Slovenci. Da smo bili res zgodaj pismeni naj omenim samo BriŽinske spomenike, Rateški rokopis - tudi Celovški rokopis, Žičko kartuzijo in njene ročno pisane knjige, katerih je bilo cca 2000 (dva tisoč unikatov), pa Stiški rokopisi z bogatimi inicialkami, da Trubarja in drugih naših pomembnih mož ne omenjam. To resnico potrjujejo vsi znani evropski muzeji, polni naše kulture, dediščine in naše zgodovine. Da smo v času svojega obstoja, kot majhen narod preživeli vse viharje dokazuje, da smo kleni in miroljubni in ne uklonljivi. Skozi čas in zgodovino se je ozemlje do danes skrčilo zgolj na Slovenijo. Vsi sosednji narodi so skozi zgodovino, to našo kuro, grizli z vseh strani. Nekateri si še danes brusijo svoje zobe. Upam, da jim jih kmalu polomimo do korenin. Naša natura je izrazito prilagodljiva in naivna, kar sicer drugi cenijo, a do izgube večine ozemlja skozi stoletja, sta nam pomagali prav ti dve lastnosti skupaj.

No naj se povrnem na Martinovanje. Začel bom z nastankom vina, brez katerega verjetno tega praznika ali bolje običaja, verjetno ne bi bilo.

Legenda pripoveduje, da je živel mogočen vladar, katerega sin je slovel, kot odličen lokostrelec in je s puščico, zadel glavo kače, ki je bila ovita okrog orlovega vratu in ga tako rešil zanesljive smrti. Natančno čez leto je priletel isti orel, zakričal in udaril s kljunom po polici ter izpustil iz kljuna predenj več pečk ter odletel. Vladar je naročil vrtnarju, naj pečke posadi. Čez čas je vzklila mladika, po nekaj letih se je pojavilo na rastlini grozdje. Jagode so bile polne soka, zato se vladar domislil, da bi iz njih stisnili sok. Vrtnarju je to tudi naročil. Čez dan pa je ta prišel ves razburjen in prestrašen k vladarju in povedal, da sok vre, dela mehurčke, brbota, in to brez, da bi zakuril pod posodo. Po začudenju vseh je po vrenju, ko se je sok zbistril, dobil rdečo barvo. Vladar je odločil, naj dajo sok piti na smrt obsojenemu, ter tako ugotovijo njegov dejanski učinek. Če bo človek preživel ga ne bo dal usmrtiti. Po prvih požirkih se je obsojenec nakremžil, pijača je bila kisla in trpka. Toda obljuba ga je spodbudila, da je pil naprej. Učinek je bil neverjeten. Čez čas je postal zadovoljen, veder, vesel, začel je peti in plesati. No drage dame zdaj veste, kako razveseliti svoje može!

Za vas druge ne bi vedel, verjetno pa sem sam spodaj podpisani malo v »žlahti« s tem na smrt obsojenim, ker me vedno prva dva kozarca malo skremžita pri tretjem, četrtem in naprej pa me že grabi veselje in petje.

Kaj pa vemo o Martinu? rojenem * 11. novembra 397, ki je bil škof v Szombathelyju in je dal svoj plašč beraču. Že od nekdaj se je človek za različne namene zatekal po zaščito k različnim zaščitnikom. Vinogradniki so že za časa življenja škofa Martina razglasili za zavetnika vina in zavetnika za dobro vinsko letino. Martinovo je praznik, ki sega daleč v čas pred Kristusom, čeprav ima videz krščanskega praznika. Zaradi ljudem priljubljenega praznika god sv. Martina cerkev ni odpravila. V Sloveniji se dan sv. Martina praznuje predvsem, kot praznik vina in zahvale. Do tega dne se vinski mošt obravnava kot grešno in nečisto vino, ki se ob blagoslovitvi spremeni v pravo vino. V vinorodnih predelih se okoli Martinovega povečini konča delo na poljih, zato je takrat že po tradiciji čas, da se pripravijo tudi zahvalne pojedine, pri katerih so najpogosteje na jedilniku jedi, ki jih običajno preko leta ni na jedilniku, so pa različne iz kraja v kraj.

V našem društvu invalidov veliko damo na običaje, skratka tradicije naših prednikov želimo ohranjevati. Martinovanje je običaj in tradicija in nekaj, kar želimo obvarovati našim potomcem. Mogoče se bo kdo vprašal čemu to? Ozrite se okoli sebe in videli boste, da je vsa družabnost, srečavanje sosedov in prijateljev dobesedno v riti, vse se deli na vaše in naše. Martinovanje pa je nekaj drugačnega. Tu ni levih pa desnih in ne naših ali vaših, Martinovanje vsi spoštujemo in se radi zbiramo. V društvu smo letos zbrali 66 sorodnih duš in se odpravili na Dolenjsko k Fajdigu na Temenico.

Med potjo smo se ustavili še v Ljubljani in si z vodičem ogledali našo zakonodajno hišo, naš parlament. Joj, koliko zanimivega smo videli in izvedeli, pa o tem ne bi danes. Le to bi zapisal, da je bilo v zakonodajni hiši zelo mirno, kajti predsednik Turk je z ukazom pregnal iz parlamenta vse debele in lene krape, ščuk pa ni v parlamentu, ker nimajo kaj loviti. Sedaj leni krapi lovijo zunaj parlamenta volilne glasove, tukaj pa polagam upanje na pamet volivcev.

Po prihodu na Temenico, smo se najprej okrepčali z dobrim Martinovim kosilom ga zalili z domačim Cvičkom. Harmonikar je bil že ob našem prihodu veder, vesel, začel je peti, ker je verjetno nagnil že drugi in tretji in….kozarec Cvička, kaj pa to pomeni sem opisal nekaj odstavkov nazaj.

Cvíček je rdeče suho vino, pridelano iz rdečih in belih sort. Vsebuje žametno črnino (70 %), modro frankinjo in kraljevino, od belih sort pa laški rizling, zeleni silvanec in rumeni plavec. Cviček ima nizko stopnjo alkohola (do 10 %) ter prijetno kislino, je zelo pitno vino in se odlično prilega k vsem jedem. Pridelujejo ga v dolenjskem vinorodnem okolišu. Cvičku med vini pripisujejo še posebej veliko zdravilnih učinkov. Več kisline in nižja alkoholna stopnja, ki sta ga nekoč odrivala na obrobje slovenskih vin, sta se izkazala za njegovo prednost. Cviček ugodno vpliva na prebavo, pospešuje tek, preprečuje nespečnost in krepi krvni obtok. No to slišano sem zapisal po petem kozarcu zdravilne pijače in po spominu. Za zapisani recept ne bi garantiral, povprašajte nekoga drugega.

Naslednje kar smo doživeli, večina prvič, je bil krst mošta, da so ga pred nami spremenili v vino. Zanimivo. Kot sem že malo prej zapisal, je Martinovanje predvsem družabni dogodek. Domačin in naš gostitelj je nam pripovedoval, da se na Marinovo povabi vse, ki so preko leta pomagali v vinogradu ali posestvu kmetije. Za to priliko se pripravi nekaj boljšega za pod zob, kar v tem času ni problem, kajti kašče in shrambe ter hlevi so polni raznih pridelkov in živali. Ob tej priliki gospodar poravna vsem račune, ki so pomagali preko leta ter se jim zahvali. Zahvali se Bogu in naravi za ves pridelek in prirastek na kmetiji, istočasno pa se priporoči vsem za pomoč tudi v bodoče. Sledi družabno dogajanje, ker preko leta zaradi dela ni bilo časa za zabavo.

No, mi iz Kranjske Gore in okoliških vasi, kateri smo prišli sem praznovat Martinovo, smo samo pomagali, da je bilo druženje bolj veselo. Naj zapišem, da so se nekateri, če ne kar večina, vživeli kot da so celo leto pomagali na posestvu. Enkratno vzdušje, veliko veselih obrazov, veliko vicev, plesa, skratka vsakdanje skrbi so se potisnile na stran. Vsi smo dali prednost veselju in druženju. Ko sem takole opazoval veselo družbo se mi je utrnila misel, pa kaj je narobe z nami, da si takega veselja ne znamo večkrat prirediti. Ni nujno, da je vmes harmonika, pijača in množica. Nič nas ne stane, če zjutraj veselo pozdravim soseda, namenimo sodelavcu prijazen pogled in nasmeh, če si mrmramo ali pozvižgujemo nam drago melodijo in… Pa tega ni videti in ne slišati. Zakaj? Kaj je z nami? Kam hitimo, mimo drug drugega, da se ne vidimo, ne slišimo?

Mi, ki živimo tretje obdobje življenja se spomnimo naše mladosti. Takrat je bilo veliko veselja, pa veliko več revščine in pomanjkanja, kot ga je danes. Vasi so živele, kot velike družine. Vsi smo si med seboj pomagali. Ja tudi sporov je bilo, pa se nismo tožili od Ponci do Pilata, kot danes. Vaški modreci so te spore v večini primerov rešili sami. Kot iz morečega sna me zbudi glas, ki me vabi na plesišče, ampak vprašanje, ZAKAJ smo tako zagrenjeni, pa ostane in brenči po glavi. Pred odhodom smo si privoščili še okusno obaro, da zgostimo, kakšen kozarček preveč popitega zdravilnega Cvička.

Dan se je prevesil v temno noč, Martinovanje in veselo popoldne pa sta nam vsem razsvetlila dušo, upam, da bo dolgo presvetljena in pomagala nam živeti bolj veselo vsem in vsakemu posebej. Za konec pa še nekaj pregovorov o Martinu, katere sem našel v stari Pratiki, a držijo? Seveda, kaj pa si mislite. Le še pozdrav do petnajstega.

Sonce na Martina, pred vrati huda zima. 
Če se Martinova gos po ledu plazi, o božiču navadno po blatu gazi.
Če pred Martinom zmrzuje, je pred božičem povodenj.
Če pred Martinom zmrzuje, prihodnje leto češenj ni.
Če Martin oblake preganja, nestanovitno zimo napravlja.
Če je za Martina dež, je potem zmrzlina in je tu draginja.
Če je Martin oblačen ali meglen, pride zima voljna kot jesen.

Predsednik DI 
Jože Zupančič