DI Kranjska Gora: Kako je, če si aktivno živ

Nekoč sem nekje prebral misel, ki me spremlja že dolgo na moji poti življenja. » Človek lahko živi molče, brez gibanja pa pravzaprav ne more!« Kje in v kakšni navezavi sem to misel zasledil se niti ne spomnim več, kaj šele avtorja, ki je v tako kratkem stavku povzel življenje vseh živih bitij. Sicer zame to nekako čisto ne velja, kajti zelo težko molčim, je pa to misel, ki ne potrebuje komentarja.

Sodobna znanost vse bolj poudarja, da je telo zelo povezano z dušo ter ugotavlja, da ima duševnost na telo velik vpliv. Iz povedanega sledi, da bomo zase najbolje poskrbeli, da bomo duši in telesu ponudili, pravzaprav zagotovili mir in aktivnost, kar oboje krepi. Je pa res, da vsaka telesna aktivnost ni vedno koristna. Sprehod je ena od koristnih oblik in je za vsakogar najenostavnejša in najlažja oblika aktivnosti. To je po moje najmanj zahtevna oblika razgibavanja telesa. Hoja po naravi ni le eden najboljših načinov za povečanje odpornosti in uravnavanje stresa, ampak je izjemno učinkovita tudi pri izboljševanju možganskih sposobnosti.

Od španciranja ali malo hitrejše hoje imamo korist vsi, ne glede na osebnostne različnosti, kar ne vpliva samo ugodno na telo in dušo, temveč je taka aktivnost tudi zelo zdrava. Hoja je lahko koristna in brez težav vključena v vsakodnevni ritem življenja. Aktivira se vse telo, srce hitreje bije, kri se hitreje plapola po žilah, dihanje je hitrejše. Pri malo hitrejši hoji se začne telo znojiti, kar je dodatna korist. Ljudje, ki dnevno hodijo se fizično in psihično bolje počutijo. Aktivni procesi hoje se odvijajo tudi na psihološkem delovanju, lažje se skoncentriramo in miselno bolje delujemo, kar je v današnjem času skoraj pogoj za delovanje. Ne glede na leta, zdravniki priporočajo od pol do ene ure hoje na dan. Dobro duševno in telesno počutje ni razlog , da ne bi bili fizično aktivni, to nam bo pomagalo, da bomo ostali prožnejši in bolj odporni.

Neaktivnost ali z drugo besedo povedano, gibalna neučinkovitost je veliko bolj škodljiva, kot si lahko mislimo. Vsak dan beremo in poslušamo kakšna nas čaka bodočnost zaradi vse več sedenja za računalnikom, v vozilu, pred televizorjem in še bi lahko našteval. Sodobna tehnika, katera nas je zasvojila nas bo tudi uničila, če se gibalno osiromašeni ne bomo zbudili. Poglejmo svojo dnevno pot. Zjutraj se večina vas odpelje v službo za računalnik, nazaj grede še v trgovino, ko prispete domov se napokate do onemoglosti, nato počivate do naslednje lačnosti kar pred televizorjem, dokler ne zaspite. Mi penzionisti pa večina že zjutraj na internet, poleg postavimo še nekaj dobrot in tako do večera, ko se preselimo še mi za TV ekran.

Na našo nesrečo ali srečo? še ne poznamo vseh učinkov takega tveganega načina življenja, pa kljub temu telo in življenje kar kriči in prosi ukrepanja. Vse nam govori, da brez gibanja ni življenja, mi pa nič. Poglejmo malo v svojo okolico. Opisan način življenja je realnost, realnost je tudi ne malo število bolezni, katere izhajajo iz te realnosti.

To problematiko neaktivnosti zelo občutimo tudi med članstvom v društvu invalidov Kranjska Gora. Naj opišem samo primer izleta težkih invalidov. Če omenim, da je stroške izleta v celoti pokrilo društvo. Med pripravami na ta izlet smo pripravili seznam nekaj manj kot sto pasivnih članov. Na koncu se je izkazalo, da smo komaj napolnili manjši avtobus. Vse mogoče izgovore sem poslušal. Vem pa tudi, da bom v bodoče poslušal, da jih nihče nikamor ne povabi. Razumi, kdor lahko.

V društvu imamo vsako leto na Zboru članov sprejet letni program, ki članom ponuja veliko vrst fizičnih aktivnost. Če samo nekatere naštejem : pohodi, kolesarjenje, balinanje, kegljanje, plavanje, smučanje, tek na smučeh in še nekaj drugih. Vse naštete aktivnosti so dobro obiskane, pa kljub temu ostaja skoraj tretjina članstva pasivna. Nobeno opozorilo, da to ni prav ter nobeno povabilo jih ne privabi v gibanje.

Danes bom predstavil našo aktivnost, pohod v septembru. Le nekaj dni nazaj sem opisoval kaj september nudi če znaš opazovati naravo. Ravno pohodi so tista oblika aktivnega življenja, o kateri sem v zgornjih odstavkih pripovedoval da nam manjkajo.

Jesenski pohodi so nekaj posebnega, nekaj notranje doživetega. Štirje letni časi so ena od razdelitev leta, povezana s spremembami vremena. Jesen se najavi z jesenskim enakonočjem in nastopi meteorološka jesen , katero opredeljujejo trije meseci: kimavec - september, vinotok - oktober in listopad - november ali koledarska oziroma astronomska jesen, katera pa običajno traja od 22. ali 23. septembra do 21. decembra. V tem času sončni žarki padajo na zemljo bolj pod ostrim kotom in poletje se počasi končuje in prehaja, v zame najlepši letni čas, jesen. To je čas, ki nam polepša in poživi naravo s svojimi čudovitimi barvami ter nam ponudi še zadnje tople dni. Listje orumeni in odpada z dreves, ptice se zbirajo in odletijo v tople kraje na jug.

No mi se ne bomo selili v tople kraje, smo se pa petnajstega septembra dopoldan zbrali, 35 po številu za našimi društvenimi prostori za Zdravstvenim domom v Kranjski Gori. Kljub oblačnemu jutru, katero se je kasneje spremenilo v lep sončen dan, smo ob določeni uri krenili na pot našega pohoda, ki nas pelje skozi središče vasi do Rojce, kot domačini poimenujemo Savo v tem delu njenega toka. V Mlinu, to je del Kranjske Gore, prečimo Rojco ter nadaljujemo po levem bregu Save vse do vasi Gozd Martuljek, kjer zopet prečimo Savo ter se po desni strani pričnemo vračati nazaj na izhodišče. To bi bil hitri opis poti. Kaj pa se je dogajalo med španciranjem, pa v naslednjih stavkih.

Sprehod v jeseni je balzam za dušo. Šumenje listja pod nogami pomirja zrahljane živce in blaži hrup napredka, kateri nas spremlja na vsakem koraku. Pogled v naravo je svetlejši in bolj daleč se vidi, ker je drevesno listje odpadlo, podrast pa se je polegla. Gozdne živali so dobile bolj tople barve, ki se kar zlijejo z okolico. Vse povsod je moč najti kaj za pod zob, od sadja do jagodičevja, da o gobah ne pišem. Mogoče se motim, a še ljudje so bolj dobrovoljni. Manj je napetosti, ker je pred nami manj skrbi in težkega dela. Ta čas so običajno kašče in kleti polne pridelka, drvarnice imajo polno zalogo drv, življenje se nekako upočasni in umiri.

Pohod, pravzaprav steza nas vodi ob Savi v vznožju Karavank. Razgledi proti jugu nam nudijo poglede na lepote Julijskih Alp. V začetku je videli Vitranc, Mojstrovko, Prisank, Razor pa Frdamane police. S steze na severni strani vasice Gozd Martuljek, kjer se sprehajamo, se v lepem kot je danes sončnem vremenu odpre, najlepši pogled na Martuljško (Špikovo) skupino. To je predel pod Špikom, kjer človeška roka še ni naredila nepopravljive škode, kot nekod drugod v Alpah. Vse našteto spada v Triglavski narodni park in srčno upam, da bo Zakonodaja dovolj močna, da tako ostane naravno tudi v bodoče neokrnjena narava.

Ko smo prispeli do Hotela Špik v Martuljku, ki obratuje s štirimi zvezdicami in z novo vsebino ponudbe, smo se počasi obrnili in se pričeli vračati. Mer vračanjem smo se ustavili še v gostilni Maraton v Logu pri Kranjski Gori, kjer smo imeli drugi del pohoda, to je malico in družabni del dneva. To je tisti del akcije, kjer se posvetimo drug drugemu in vsak sebi. Malo se potožimo eden drugemu in razbremenimo od vsakodnevnih skrbi. Običajno ugotovimo, da so moje lastne težave nasproti drugim zanemarljive, kar je dodaten stimulans za razbremenitev duše. No, v takem vzdušju, pa čas mine neverjetno hitro. Že smo pri poslavljanju in obljubah, da se zopet srečamo v četrtek dvaindvajsetega septembra, ko se odpeljemo na izlet v okolico Ljubljane.

A o tem drugič, danes pa vam pošiljam le pozdrav iz Gornjesavske doline,
 

Predsednik DI
Jože Zupančič