DI Kranjska Gora: Izlet v okolico Ljubljane

September je mesec mnogih novih začetkov. Začne se novo šolsko leto osnovne šole, dijaki se odpravijo v srednje šole, študentje se pričnejo vračati s potovanj in pripravljati za nove semestre. Začne se še zadnje živčno obiskovanje knjigarn in knjižnic za nakup učnih pripomočkov za naše nadobudneže. Gozdne živali se pripravljajo na dolgo zimo z zbiranjem zaloge za zimo. Ljudje pričnemo polniti shrambe z ozimnico ter dobro zalogo razne kurjave.

Hladnejša jutra nas spomnijo, da pregledamo omare z jesensko garderobo, iz omar si vlečemo in pripravljamo oblačila z dolgimi rokavi. V septembru so jutra že hladnejša in je kar prav, če je pri roki že kakšna topla jopica ali pulover. Od časa do časa se ozremo proti nebu in glasno mrmramo, joj ko bi bilo še nekaj časa toplo in brez dežja. Ko pa se ozremo proti tlom pa nas zaskrbi ali so lanski čevlji še primerni za mokre dni. Običajno si naredimo spisek kaj je še uporabno in kaj je nujno dokupiti.

Na področju družabnih dogodkov se za jesenske in dolge zimske večere spomnimo, da je potrebno zakupiti letne karte za gledališča ter za glasbene prireditve, da ni potrebe kasneje stati v vrstah pred blagajnami in trepetati ali so karte še na voljo.

To bi naj bil nekakšen na hitro narejen prerez septembra, kateri pa ima za vse zgornje naštete obveznosti samo en skupni imenovalec z imenom »stroški in še enkrat stroški«.

In v takem vzdušju pripravljati izlet s kulturno vsebino za člane invalidskega društva, ki so že tako brez naštetega obubožani je sizifovo delo. Res pa je tudi, da se na te jesenske stroške skoraj vsi pripravljamo celo leto, tako, da je še nekaj upanja, da napolnimo avtobus s potniki, katerih želja je po spoznavanju novih kulturnih doživetij tako velika, da jih stroški ne odvrnejo od udeležbe. No, strah je bil odveč, avtobus je bil poln skoraj prej, kot pritrjeni obvestilni plakati o povabilu na izlet.

Za septembrski izlet sem izbral dva markantna cilja, ki imata skupno stičišče, to je naša preteklost. Prvi cilj je Plečnikova umetnija v Črni vasi na Barju in drugi je Tehnični muzej v Bistri pri Borovnici. Za oboje je beseda umetnost skoraj premalo.

Za Plečnikovo cerkev na Barju, ki kot objekt skoraj nima primerjave v Sloveniji. Mogoče po načinu gradnje in uporabi gradbenega materiala malo spominja na NUK v Ljubljani, tudi vsebina in oprema je unikat v slovenskem prostoru.

Cerkev je nastala na pobudo trnovskega župnika Frana Saleškega Finžgarja. Saj se ga spomnite, to je tisti slovenski pisatelj, ki je napisal v farovžu v Želimjah tu v bližini (1900-1907), najlepši slovenski roman »Pod svobodnim soncem«.

Umetnija, katero smo si danes ogledali, pa je imela v zasnovi kratko bodočnost, saj je bila mišljena le kot začasna cerkev. Že bežen pogled na način gradnje govori v tej smeri. Pogled na vsega nekaj kamnov zloženih v zidovje in ostalo v leseni izvedbi govori, da avtor ni mislil na tako dolg obstoj njegove zamisli, kaj šele, da bo to še ena od njegovih številnih umetnij. Plečnik je, da bi bila gradnja čim cenejša, uporabil materiale in okrasja iz ljudskega stavbarstva. Vse to izhaja iz razmišljanja, da za začasen objekt pa res ni nujno uporabljati prestižnih in dragih materialov. Tudi ureditev in način opreme v notranjosti govori o šparanju. Iz vsega videnega bi lahko sklepal, da se da narediti umetnijo tudi na skromen način, s skromnimi sredstvi in materialom katerega je v okolici gradnje moč dobiti v izobilju. Mogoče malo hudomušna pripomba, da priporočam rodovom, ki sedaj ustvarjajo načrtovanje, da si naj vzamejo z zgled Plečnika.

Po dobri uri ogledovanja in pojasnjevanja gostitelja tudi farnega župnika o cerkvici, smo se poslovili in se zapeljali nekaj km proti zahodu in že smo na drugem cilju.

Danes nas ne zanima od kdaj je Bistra zapisana v zgodovino, niti kakšni objekti tu stojijo že stoletja, nas kratko malo zanimajo vsebine številnih razstavnih salonov. Vse te sobane so napolnjene z tehniko preteklega časa. Težko bi bilo opisati kaj vse je na ogled. Ljudje smo različnih okusov in želja. Če zapišem slovenski rek, »da imajo vsake oči svojega malarja« se mi zdi da sem opisal vso vsebino. Vsem, ki jih zanima, kaj je moč videti in otipati v Tehničnem muzeju Bistra priporočam, da vzamejo pot pod noge in muzej obiščejo.

Oba današnja naša cilja, tako cerkev Črni vasi na Barju kot Tehnični muzej v Bistri, imata tako močno kulturno sporočilo, da ga enostavno ni moč spregledati. Še dolgo bomo današnji obiskovalci obeh ustanov o videnem razmišljali. Taka sporočila, nam vrnejo izgubljeno vero v naše ljudi, v njih sposobnosti. Ni vse zlato, kar pride od zunaj k nam, tudi naši ljudje v preteklosti in sedanjosti so ljudje, kot jim pravimo na podeželju iz pravega testa, le zaupati jim moramo. Naj vas spomnim na moj zapis iz pred nekaj časa, ko sem trdil in še danes trdim, da bi v velikih evropskih prestolnicah lahko kar zaprli vrata muzejev, če bi lahko mi, nam po krivici odvzete zgodovinske vrednosti, razstavljene v Evropskih muzejih odpeljali domov.

V takem razmišljanju smo se odpravili še na Zaplano pod Rovte na Turistično kmetijo Kisovec. Tukaj je bilo rezervirano za druženje in razmišljanje o videnem. Avtobus se še ni dodobra ustavil, že se je na vratih pojavila gospodinja, katero je s harmoniko spremljal harmonikar Janez in jo nategoval v taktih vesele polke. No tukaj je mišljena harmonika in ne to kar ste vi mislili. V takem vzdušju smo pričeli z okusnim domačim, s po kmečko pripravljenim kosilom. V nadaljevanju pa smo se vrteli po znanih slovenskih, vse bolj cenjenih melodijah, poslušali dobre vice in šale. Veliko smo se posvečali drug drugemu, kajti taka srečanja so prilike za odliftanje naših napetosti, ki se s časoma nakopičijo v duši in telesu ter samo čakajo, da se ventil sprosti. Z dodatkom dobre domače kapljice in vložkov harmonikarja je vzdušje prispelo do vrha. Običajno je zabavo ob vrhuncu pametno zaključiti, da nam ostane dolgo v spominu. V septembru se dodobra pozna krajšanje popoldneva in večanje dolžine večernih ur. To smo opazili tudi mi in se v poznih večernih urah poslovili od domačinov in harmonikarja Janeza ter se odpravili proti naši Gornjesavski dolini. V avtobusu se sčasoma debata umiri, nekateri so zaspali, drugi iz obzirnosti do zaspančkov šepetaje izmenjujejo misli na preživet dan.

No dragi bralec, zdaj veš kje smo se potepali in nabirali kulturne bisere, kateri nas bodo še dolgo bogatili. Zopet se oglasim ko bo pri nas kaj novega. Na primer, v začetku oktobra bomo opravili zadnjo vožnjo na naš Vitranc, z najstarejšo žičnico na slovenskem. Namreč po zaključku letošnje letne sezone bo lastnik žičnico porušil in zgradil novo modernejšo napravo. Lepo ste tudi vi povabljeni, ni mačji kašelj popeljati na se Vitranc s tehnično napravo častitljive starosti preko petdeset let. No pa o tem drugič, sedaj pa le pozdrav iz Gozd Martuljka,

Predsednik DI  
Jože Zupančič