DI Kranjska Gora: Izlet v Belo Krajino

Naše Slovenske besede imajo različen izvor. Pri ugotavljanju izvora besed si lahko pomagamo z slovarjem, v katerem je skoraj vsaka beseda pojasnjena, nekatere pa tudi ne.

Pojasnilo naj bi vsebovalo, od kod beseda izvira in kakšen je njen prvoten pomen. Večina besed je domačih, precej pa je prevzetih. Kar nekaj papirja sem preložil ter opravil nekaj klikov, da bi našel pomen besede “izlet”. Ni mi uspelo. Ker sem v življenju premalo ribal šolske klopi in imam opravljeno samo življensko fakulteto, nimam nobenih nazivov, kot je ing, mag ali dr ali drugače povedano od znanja imam samo tisto, kolikor me je izučilo življenje na poti od mladosti do starosti, ne se hecat saj še nisem star.

Bom pa skušal razložiti besedo “izlet” po svoje, po domače. Besedo izlet lahko nadomestimo s kar nekaj drugimi besedami. Na primer, tura, potovanje, pohajkovanje, rajža, ekskurzija …in tako dalje. Beseda izlet ima v svoji biti več pomenov, v knjižnem slovarju sem zasledil nekaj pomenov; izlet je krajše potovanje, lahko na morje, v gore, avtobusni izlet, lahko tudi celodnevni, enotedenski izlet ali družinski, sindikalni, šolski izlet, meni bi prav prišel kakšen poučni izlet. Lako pa dodamo tudi z obrazlago: svojo tezo je osvetlil še z majhnim izletom v zgodovino komunizma ali glagolska oblika, izlet ptic iz gnezda, čistilni izlet čebel, ko prvič spomladi izletijo in se iztrebijo, pa majski šolski izlet. Naj bo dovolj naštevanja in razlage besedice izlet.

Mi v Društvu invalidov Občine Kranjska Gora, mimogrede društvo je iz najlepše slovenske Občine, smo se odpravili na prvi letošnji izlet. Lahko bi ga poimenoval tudi prvi spomladanski ali marčevski izlet v letu 2012.

Mesec marec je, kot budilka. Na misel mi pride pomladni zvonček, sedaj mi je jasno, zakaj so ga poimenovali zvonček, ker vse nas prebudi v pomladno dogajanje. Budi se narava s poudarkom na cvetenju in zelenem plašču, budijo se živali, katere so predremale ali prespale zimo, prebujamo se ljudje iz zimske zaspanosti, z juga se vračajo ptički, prebuja se vegetacija in še bi lahko našteval.

Moram pa priznati, da bi našemu članstvu delal krivico, če bi rekel, da so se šele v marcu začeli prebujati. Letos imamo za sabo že kar lepo število aktivnosti, le izleta po decembru še nismo imeli. Za prvi izlet smo si izbrali cilj Metliko na jugu države, kjer se narava nekoliko prej zbuja, kot pri nas v Alpah.

V četrtek 22. marca zjutraj smo se podali na pot iz Rateč, kjer so v avtobus vstopili prvi izletniki, naslednji so vstopali vse do Hrušice, kjer so vstopili še zadnji rajžarji. Pot nas je vodila mimo Jesenic, mimo kraja, ki je povezan z zgodovino železarstva in pa s hokejsko legendo iz Kurje vasi. A o tem nekoč drugič. Pogled skozi okno avtobusa mi pove, da smo že v bližini Žirovnice in krajev, povezanih z velikani naše literarne zgodovine, kot je France Prešeren, Janez Jalen, Fran Saleški Finžgar, Matija Čop in z gasbeno legendo Slavkom Avsenikom. Vsi našteti velikani se narodu rodijo samo enkrat in srečen je narod, ki lahko živi v senci njihovih del.

Če se obrnem desno, se na obzorju pojavi mogočna kulisa Blejskega gradu. Misel poleti na jezero pod gradom, kjer sredi vode stoji otoček s cerkvico in zvonom želja. Vidite vse se vrti v okrog zvončkov, katere je rad uporabil Avsanik v svojih melodijah. Že smo na poti mimo Radovljice, mesta z enim najlepših sredjeveških mestnih jeder, ki spominjajo na velikana Antona Tomaža Linharta, dramatika, pesnika, zgodovinarja in šolnika.

Nadaljujemo po Gorenjski avtocesti ali drugače povedani po aorti Gorenjskega gospodarstva. To je prometna žila, ki daje utrip in razvoj regiji Gorenjska od Jesenic do Ljubljane. Žal je bila ta žila dolgo desetletje, do lani, v sredini zožena in je našemu gospodarstvu nenehno povzročala gospodarske infarkte. Že neslišno brzimo mimo Kranja naše Gorenjske prestolnice, nekoč zvezdi Slovenske ekonomije, ki je danes precej zbledela. Se pa kažejo znaki okrevanja in nove rasti. Nadaljujemo naprej po avtocesti, speljani med njivami, katere marljivi kmetje ravno sedaj pripravljajo za saditev nam ljubega krompirja.

Na levi strani za gozdom ob avtocesti slutimo naše največje okno v svet, letališče Brnik. Pred nami pa se kmalu pokažejo obronki naše prestolnice, ki je še vedno brez župana, kajti sedanji bi rad sedel na dveh stolih, kar ne gre. Če bi pa mene vprašali, bi mu ponudil tretjega, v neki ustanovi, ki je enako in še močneje dobro varovana, kot parlament. Samo še vožnja skozi predor in že smo na Dolenjski strani. Avtobus brni mimo občine Škofljice, kjer je nastal naš najlepši roman “Pod svobodnim soncem”. In kdo ga je napisal? Danes že omenjeni Gorenjski rojak Fran Saleski Finžgar in to v Želimjah, kjer je služboval. Že prihajamo na področje Grosupljega, kjer je začetek področja med kraji, Grosuplje, Velike Lašče, Ribnica, Muljava in nazaj do Grosupljega. V tem prostoru je zibelka velikanov naše pismenosti, literature, poezije, bančništva in rokodelstva. Sam sem prav ponosen, da sem eden od uporabnikov njihovega dela.

V Ivančni Gorici se preusmerimo v dolino Krke, nekoč Dolenjske lepotice, ki danes bolj spominja na kloako,kot na zeleno lepotico. Že je tu Muljava, ki je dala moža, ki je napisal prvi Slovenski roman, Deseti brat in mnoge druge zgodbe, kot je roman Domen, pa Jurij Kozjak slovenski janičar, Kozlovska sodba, Pripovedka o beli kači, Noč med polharji in še in še. Čas nas priganja in že se kaže obzidje Žužemberškega gradu, prestolnice Suhe krajine. Po drugi svetovni vojni so krajino imenovali dežela črnih rut. Zakaj, ker so zmagovalci pobili skoraj vse moške po vaseh. Še danes se poznajo posledice teh grozot.

V nadaljevanju smo se zapeljali preko mostu v Soteski čez Krko. Kaj kmalu smo na področju, kjer so nekoč stoletja živeli naseljenci tako imenovani Kočevarji, ki so doživeli po drugi svetovni vojni enako usodo kot moški Suhe Krajine. Že smo na sedlu Brezovica, kjer se prevesi Dolenjska v Belo Krajino. Zelo lepa pokrajna, katero niso obšle nobena od vojska, vedno je pa nekako ostala v senci svetovnega razvoja. Znana je kot vinorodna dežela in dežela steljnikov ter belih brez in neizmerni dobroti domačinov.

Spustimo se po klancu navzdol mimo vasi Kot in mesteca Semič, in že smo v premestju Črnomlja, kjer zavijemo proti Metliki. Metlika je majhno podeželsko mestece, z bogato podeželjsko tradicijo, med njimi pa izstopa gasilstvo z gasilskim muzejem. V Metliki je že 18. septembra 1869 ustanovljeno prvo prostovoljno gasilsko društvo na Slovenskem, kar muzej tudi dokumentirano prikaže metliško požarno brambo. Prikaže pa tudi vse faze razvoja gasilstva na Slovenskem. Predstavljeno je tudi različno zgodovinsko gradivo s celotnega slovenskega območja, predvsem številne gasilske fotografije in najstarejši gasilski tisk. Na ogled so zanimive gasilske čelade, sekirice, troblje in trobente, uniforme, priznanja, epolete, odlikovanja in manjše gasilsko orodje. Toplo priporočam ogled. Edina “pomanjkljivost” muzeja je neprijaznost do gibalno oviranih oseb, ker nima dvigala.

Že smo na poti proti Radovici, kjer je naš zadnji cilj Osnovna šola. Vasica je oddaljena iz Metlike šest kilometrov in kamor se lahko pripeljete tudi z večjim avtobusom. V stari, že vrsto let prazni osnovni šoli, so uredili razred, da je približno takšen, kot so bile učilnice v petdesetih letih prejšnjega stoletja. In to z namenom, mladega obiskovalca podučiti, kako je nekdaj bilo, starejšega vrniti v tisto obdobje. No ja, obiskovalca v času trajanja šolske ure na duhovit, zanimiv in pester način podučijo spoznati Belo krajino, in to s pomočjo "strogega" učitelja, ki prisega na palico in klečanje v kotu. Na koncu šolske ure smo udeleženci dobili “IZPRIČEVALO” z imenom in priimkom kot dokaz, da smo osvojili osnovno znanje o deželici med Gorjanci in reko Kolpo. Učitelj je ocenil tudi naše vedenje, a tudi klečanje v kotu na koruzi se ni dalo izključiti. Sicer je sedajni čas uradnih spričeval nekako iz mode. Danes si kul, če imaš ponarejeno spričevalo ali plagijat magistrski naziv. Tako imaš možnost postati poslanec ali pa direktor velikega zdravega podjetja v Ljubljani.

Nas je šolska ura tako navdušila, da smo v vasi ostali še dolgo v noč. Le nekaj metrov od šole je Kmečki turizem Bajuk, ki nam je v prijetnih prostorih, pripravil kosilo in druženje. Ker smo prišli iz gasilskega muzeja smo žejo zalivali s pristno Metiško črnino. Da pa smo se malo zvrteli v plesu, smo iz šole “Brihtna glava” pripeljali učitelja, da je nam pel in godel celo popoldne. O odličnih, nagrajenih vinih, ki smo jih pokušali v njihovi kleti, ne bi izgubljali besed.

Joj kako čas beži, če si v prijetni družbi, med prijatelji in dobrimi gostitelji. Vse mine, tako je minil tudi čas odmerjen za našo enodnevno rajžo. Še poslovimo se od godtiteljev in harmonikarja in že se vzpenjamo proti Gorjancem in čez v Novo Mesto ter mimo Ljubljane nazaj pod naše lepe Alpe. Ni ga med nami oseminštiridesetimi rajžarij, ki ni zadovoljen in vesel. Preživeli smo čudovit dan, kako si naj človek želi več?    

Predsednik DI
Jože Zupančič