DI Kranjska Gora: Izlet na Martinovanje 08.11.2010

Zadnje dni opažam, da je v tem času pred jesenskim Martinovanjem »(jesenskim pustovanjem)« celo politika na drugem mestu v pogovorih med ljudmi. Povsod vrejo na plan vprašanja, koliko grozdja se je natrgalo, koliko mošta se je nateklo v sode, kakšna je letina ali je bogata ali bolj kisla in najpogostejše vprašanje pa je, kje pa boš ti Martinoval? Ja, ta čas res dela za dušo človeka. Nekje v ozadje so potisnjeni problemi in skrbi vsakdanjega življenja.

Martinovo je priljubljen praznik, posebej slovesno je v vinskih krajih. V času, ko čakamo, da se bo mošt spremenil v novo vino, se mi prikrade misel: Saj smo kot otroci, ki čakajo na darila Miklavža. Martinovo je praznik, ko se blagoslavlja vino v sodih, je edini naš praznik, ki ne razdvaja na leve in desne vsi ga praznujejo.
Čaščenje sv. Martina se je pri nas razširilo med 7. in 10. stoletjem. O tem prazniku kroži med ljudmi, kar nekaj legend. Legenda o povzročitelju praznika o Svetem Martinu, pravi, da naj bi se rodil na Madžarskem v kraju Sabariji, oktobra davnega leta 316. Legenda o Martinu pravi, da je kot Kristus v Kani galilejski, spremenil vodo v vino. Vzrok Martinovega praznika pa je, da ta dan Sveti Martin spremeni mošt v vino.

In kaj imajo goske pri tem. Leta 371 je bil namreč izvoljen za škofa v Toursu, ker pa to ni hotel biti se je pred ljudmi, kateri so mu hoteli to novico sporočiti skril med gosi. Le te pa so ga z vreščanjem izdale, kje je skrit. Po tej legendi morajo gosi na dan njegove smrti, osmega novembra umreti. Kmalu po njegovi smrti, 397, so ga začeli častiti kot svetnika. Cerkev mu je priznala svetniško čast. Bil je prvi od svetnikov –ne mučencev. Po svetu je na tisoče cerkva, mest in gradov dobilo njegovo ime, tudi pri nas v Sloveniji. V molitvah in priprošnjah se k njemu zatekajo vojaki, pastirji, reveži in mnogi drugi.

Dan sv. Martina se praznuje predvsem, kot praznik vina in dobre hrane. Do tega dne je mošt kot grešno in nečisto novo vino, ki se z blagoslovom spremeni v pravo vino. Blagoslov podeli nekdo, ki se preobleče v škofa, nemalokrat pa kar pravi duhovnik. Ta dan se po vinorodnih krajih pripravijo slavnostne pojedine, katere so dobra podlaga za srkanje na novo krščenega vina. Na Martinovo pojedino se vabi vse trgače, znance in prijatelje. Najbolj znana martinovanja so na Štajerskem, Beli krajini in Dolenjskem, zadnje čase po drugi svetovni vojni pa tudi na Primorskem ampak malo v drugačnih šegah.

V novejšem času Martinovanja prirejajo tudi po turističnih destinacijah, le da to nima prave povezave z Martinovanjem v vinorodnih krajih, temveč je stvar skomercializirana do skrajnosti. Lahko bi zapisal, ta Martinovanja so prave »pijanke«.

Ker invalidi nekaj damo na svojo čast in nočemo biti del take pijane druščine, naše društvo vsako leto organizira Martinovanje nekje na vzhodu naše lepe domovinice in ne doma na Gorenjskem. Tako spoznavamo različne, Martinove šege in navade vinorodnih krajev, pa še lepo se zabavamo in družimo. Tudi letos je bilo tako.

Takoj po obvestilu o društvenem Martinovanju v vasi Studenec pri Sevnici, je bil avtobus polno zaseden, da je bilo potrebno naročiti dodatni avtobus, kateri je bil tudi ves zaseden.
Pot na je vodila mimo Ljubljane skozi dolino Besnice, kjer smo imeli prvo jutranjo kavico in naprej skozi Šmartno pri Litiji ter naprej skozi vinorodne kraje Gabrovko, Mirne in Šentruperta na Dolenjskem. Tu v Šentrupertu smo si vzeli nekaj časa za ogled kraja in v gostilni Jaklič odžejali dušo. Od tu do Studenca pri Sevnici je le še nekaj ovinkov.
Ob napovedani uri smo zapeljali na dvorišče, kjer nas je pričakalo osebje gostilne Janc z razigranim harmonikarjem, ki je vlekel meh harmonike, kot da ga mora pretrgati za pesem Pršu je, pršu sveti Martin, On ga je krstil, jest ga bom pil. Kume moj dragi, zdaj se napi, v drugo ga ne boš, zdaj se ga navži….. Prepustili smo se osebju gostišča, ki nas je vodilo v šegi Martinovanja teh krajev. Vse je dodelano, pripravljeno in speljano tako, da gost ni niti za trenutek prost, vedno se nekaj dogaja in vrti okrog njega. Od dobre jedače, dobre pijače, do družabnih iger in domačih šeg ter obilo plesa in veliko smeha pri poslušanju vicev, že kar boli v trebuhu. Res to moraš samo doživeti.

Včasih slišim dovtip, da so gostje Gorenjske bolj zadržani, nocoj tega ni bilo moč opaziti. Še tisti udeleženci, ki imajo resne težave z gibanjem zaradi invalidnosti so se vživeli, kot še nikoli. Bilo je, kot bi včasih rad rekel, kot v raju. Verjetno poznate zgodbo, ko sta v istem bloku stanovala dva Janeza Novaka. Pa se zgodi da eden umre, drugi pa odpotuje v Afriko. In ta iz Afrike napiše razglednico. Srečno prispel, ampak tu je tako vroče, pravi pekel…. lep pozdrav. Žal pa je poštar zamenjal naslov in je vdova dobila razglednico. Zaključek prepuščam vam, kakor tudi sodbo, kako smo Martinovali. Ja zapitek pa smo plačali po Gorenjsko tako da z bančno kartico potegneš po reži meha harmonike, a ni to lepo ?
Že velikokrat sem zapisal, da čas teče z neizmerljivo hitrostjo, hitrost pa je merljiva samo na kateri strani vrat WC stojiš ali še čakaš ali si se že olajšal.

Ker vse lepo, kot sem dejal hitro mine, se že sliši pesem slovesa Martinov lul… je kot matuljček, …….ko bo zrastel ta Martinov lul….bo kot Triglav. Tako kot v pesmi se tudi mi odpravljamo tja pod naš slovenski ponos Triglav, kjer smo doma. Če za konec napišem, da so naši akumulatorji polni dobre in pozitivne energije, bo premalo. Bilo je tako lepo in družabno, da je škoda izgubljati besed o kakšni oceni. Pustimo času čas in se usmerimo na proslavo o Mednarodnem dnevu invalidov v začetku decembra in že je na vidiku Silvestrovanje.

Predsednik DI
Jože Zupančič