DI Kranjska Gora: Prispevek kulturnemu utripu

Kranjska Gora, 12. februar 2015

Naš invalidski prispevek Kulturnemu prazniku.

Kot že ves čas mojega življenja, še posebno pa, od kar sem prvi med prvimi prevzel vodenje DI, se zavedam, da je kultura človeška lastnost, ki zbližuje ali pa deli ljudi, cele narode in naravo na bolj ali manj kulturne. Zakaj je tako? Zato ker se med seboj vse premalo poznamo.

Zavedati bi se morali, žal pa se ne, da je neko dejanje iz moje okolice zame nekaj kulturnega, za nekoga iz drugega konca sveta pa zavrženo ali sprevrženo dejanje. Pa ni potrebe, da gremo tako daleč v tuji svet, lahko take primerjave najdemo že v svoji soseščini. Na primer, zame je vsakodnevno osebno urejanje in umivanje, pospravljanje in prezračevanje stanovanja, vsak dan hoditi v službo in tako biti čim bolj neodvisen od okolice, kulturno dejanje. Že za mojega soseda je to zapravljanje časa in neumnost, ki nima s kulturo nobene veze. Ja tako je, in nič se ne da na kratki rok spremeniti. Kultura je proces, ki se mora sprejeti in spremeniti razmišljanje v naših glavah.

Ne tako dolgo nazaj, sem nekje prebral ali slišal nekaj iz statistike, ki govori, verjeli ali ne, da v državi Slovenija v skupno blagajno največ prispevata turizem in takoj za njim kultura. Šele na tretjem mestu je gospodarstvo. Žal, pa je tudi druga resnica, da naša visoka kultura živi in največ počrpa iz državnega ali občinskega proračuna. Nekaj tudi od donacij in skoraj nič od lastne produkcije, beri vstopnin in vse te prihodke porabi za plače in preživetje. Kako drugače razumeti propadanje kulturnih hramov, za katere nihče, skoraj nihče ne skrbi, še najmanj pa tisti, ki jih imajo za svojo službeno kulturno dejavnost, če hočete za orodje. Spoštovati in vzdrževati objekte za izvajanje lastne kulture je tudi kultura društva, posameznika in naroda, za kar pa pri nas ni pravega posluha. Dokaz je tu na dlani. Popeljimo se po naši deželici, koliko novih in lepo urejenih domov imamo Kranjci, a žal poleg takega lepega in novega doma propada ali pa je že v ruševinah stara očetnjava.

Sam nisem toliko razgledan, da bi znal pojasniti definicijo kulture ljudi in naroda. Upam, da ne bom preveč udaril mimo, če rečem. Kultura je dediščina naroda, ki smo jo od svojih prednikov podedovali v različnih vzorcih obnašanja, razna čustvovanja, o strpnosti do drugih v kulturi bivanja in še bi lahko našteval. Beseda kultura izhaja iz latinske besede Colere, kar bi nekako pomenilo naseljevanje, gojitev, varovati podedovano obnašanje.

Med drugim predstavlja kultura tudi zapisovanje in ohranjanje žive dediščine, kar je izredno pomembno, predvsem za nas lokalne prebivalce, ki se nemalokrat poistovetimo s tovrstno dediščino kraja. Pisna dediščina, šege in navade, verovanja, ustno izročilo, dediščina običajev, znanje o naravi, posebno tehnično znanje in obrtne veščine, so torej kulturni kapital, katerega bi se ga morali kot posamezniki in še bolj kot narod veliko bolje zavedati in vse to mnogo višje ceniti in negovati. Premalokrat ali skoraj nikoli se ne zavedamo, da naša narodna identiteta temelji za vse kar imamo in na čemur gradimo lastno državo. Biti prvi med zadnjimi ni isto, kot biti zadnji med prvimi, vmes je vse preveč razlik in razdalj.

Resnica je tudi, da ima kultura tisoče obrazov. Kultura je rezultat družbe in njenega delovanja ter ustvarjanja, ki obsega človeško ustvarjalno umsko delo, kjer se uporabljajo splošna načela in pravila ter normativi ravnanja in vedenja ali drugače povedano. Več bi morali uporabljati knjigo Bonton, katera je med mladino skoraj neznana. Obstaja pa tudi telesna kultura, katera si prizadeva razvijati in ohranjevati človekove telesne sposobnosti in njegove zmogljivosti. Imamo tudi kulturo rastlin, ki jih gojimo za prehrano človeštva in ostalih živih bitij. Zadnje čase pa se uveljavlja tudi kultura umetno laboratorijsko razmnoževanje raznih telesnih ali rastlinskih celic v prid človeštva.

No, ko vse to povežemo skupaj se ni čuditi trditvi, da kultura takoj za turizmom narodu daje in največ doprinaša. Ali se vsega tega zavedamo je pa že drugo vprašanje. V našem društvu invalidov je kulturnem področju vse podrejeno, da se posamezniku ne glede na njegovo socialno ali zdravstveno stanje omogoči udejstvovanje v vseh oblikah delovanja društva in družbe. No, to je lažje programirati in zapisati, kot uresničiti. Članstvo v DI je nekoliko hendikepirano glede na status invalidne osebe in je s tega vzroka potrebno za njegovo družbeno udejstvovanje vložiti veliko več truda, kot pri ostalih ljudeh. Ni pa to pravilo za vse članstvo v DI!

V našem DI Kranjska Gora bi si upal trditi, da je kultura vedno v prvem planu. Kajti vse kar v društvu delamo in gojimo, bi vse skupaj mirne duše prištel kulturi. Tudi izkušnje iz drugih DI v naši gorenjski regiji me nagovarjajo, da je njihovo delo enako vrednoteno, kot kultura določene skupine ljudi, v tem primeru članov posameznih DI do drugih članov in do ljudi v prostoru nasploh. Tudi posamezni obvezni socialni programi in dodane društvene akcije govorijo, da je v DI vse posvečeno kulturnemu dogajanju, ki pomaga vključevanje invalidov v lokalno skupnost in sprejemanje pravil družbe nasploh. Tukaj velja pripomniti, da je tudi zato družba invalida, razen nekaj posameznikov, sprejela kot enakovrednega člana družbe. Le mi invalidi sami bomo morali v svojih glavah pošlihtati svoje prepričanje, da smo nezaželjeni in drugorazredni člani družbe, kar ni res. Družba sprejme človeka takšnega, kot se sam predstavlja, če se sam ne ceni, ga tudi okolica takega sprejema. Enako je s kulturo nasploh v svetu, narod ki ne ceni svoje kulture in svoje preteklosti, nima prihodnosti.

Za letošnji kulturni praznik smo v DI spremenili način pristopa praznovanju. Vsa leta smo organizirali akcije, kot je pohod ali pa srečanje nekje v naravi, letos pa smo želeli izvabiti od članstva nekaj več osebne udeležbe. Za naš prispevek kulturnemu prazniku smo organizirali srečanje v prostorih društva z nekakšno okroglo mizo, na temo invalid in kultura. Posebnih gostov nismo vabili. To pa iz razloga, da vidimo ali ima smisel s takim načinom pristopa praznovanje nadaljevati v bodoče ob prazniku kulture. Dogodek je postregel s samimi presenečenji in presežki, pa naj gre za udeležbo 34ih članov ali pri razpravah, kaj pomeni kultura. Da presenečenja ob branju lastnih črtic naših članov sploh ne govorim.

Prepričan sem, da smo našli nišo v delovanju društva, kjer udeležba ne bo nikoli vprašljiva. Tudi nabor tem je širok in skoraj neizčrpen.
Kaj več na to temo pa mogoče v prihodnosti. Upam, da bo čas pokazal, ali smo zadeli žebljico na glavico in prepričan sem, da nismo zgrešili.
Čeprav je že nekaj dni po kulturnem prazniku, pa vsem vam želim veliko kulturnih dogodkov in osebnega udeleževanja v njih.

 

Jože Zupančič