DI Kranjska Gora: 14. redno letno srečanje članstva

Današnji zapis bom začel s stavkom; Joj, joj kam drvi ta država Slovenija? Namesto, da se vsa družba med seboj bolj in čim več druži, je posameznik vse bolj osamljen, vse več je revščine. Vse več je ljudi, kateri niso več zmožni pogledati človeku v oči in se lepo pogovoriti. Preveč sovraštva je že med ljudmi, kateri bi tudi že po herarhični lestvici morali sodelovati. Žalostno je, da besednih stikov že med sosedi skoraj ni več, če pa že so, so običajno preko advokatov. Še večja žalost pa je, da tudi sorodstvene vezi izgubljajo veljavo, običajno so žal še edina srečanja žlahte, le na pogrebnih ceremonijah.

Danes je že težko srečati človeka, ki ga ne tare problem, da bi se brez skrbno sprehodil, ne da bi ga skrbelo ali bo srečal tega ali onega s katerim imata neke neporavnane račune ali pa kar tako, ker mu ta in ta ni všeč. Zanje pojem zasebnosti pomeni, da se nočejo z nikomer družiti, oziroma nočejo, da bi se z drugimi osebami srečali. Dandanes se vse bolj govori, da potrebuje vsak izmed nas prej ali slej čas zase in več zasebnosti. Ali se zavedamo, kaj je čas zase in kaj je moja zasebnost. Tu lahko dodam, da smo nekatere osnovne človeške vrednote pomešali ali pa jih več ne razumemo tako, kot so bile v preteklosti postavljene.

Po drugi strani pa nabavljamo vse mogoče pametne telefone, računalniške tablice in informacijsko tehniko, za boljšo komunikacijo z ljudmi. Drugače povedano, da je širjenje mobilnih omrežij in z njimi povezano tehniko, povzročilo, da so naša zasebna življenjska pota postala dostopna svetovni javnosti. Čeprav nas prodajalci prepričujejo, da nakupi te in take tehnike ljudem nudijo vse več zasebnosti, to nikakor ni res, le razgali nas prav do golega, do kosti. Uporaba te tehnike pa nas potihoma prisili v kontakte brez osebnih stikov, brez pogledov v oči, brez besed oprosti in sličnih človeških vrednost, katere so »nekoč« veljale. Življenje brez stikov s sočlovekom je prazno in brezoblično. Človek se vpraša, je življenje drug mimo drugega še vredno človeka. Žalostno, da se ta način življenja vse bolj in bolj seli iz mesta na podeželje.

V našem društvu se takemu načinu življenja upiramo in prisegamo na čim bolj osebni stik, kar pa ni vedno lahko in tudi ni vedno izvedljivo. Zadnje čase nam gre nekako na roko gospodarska kriza, ki ljudi žene v bolj osebne stike, po drugi strani pa povzroča vedno nove in nove delitve, na bolj ali manj revne in ostale člane družbe.

Do bolj osebnih stikov prihaja v naših rednih načrtovanih akcijah, kot so pohodi v naravo, kolesarski izleti, športna srečanja v društvu ali med več sorodnimi društvi. Tu so še avtobusni izleti ter razna srečanja članstva, kot je današnje, katerega že vsa leta pripravljamo zadnji vikend v juliju. Udeležba na takih akcijah osebo, ki se udeleži akcije, nekako prisili v komunikacijo z ostalimi soudeleženci in tako počasi prebijamo led, da člana potegnemo iz osame. Žal pa obstajajo nekateri, ki trmasto vztrajajo pri načinu nedružabnega življenja.

V društvu je dvoje letnih srečanj, kjer se zbere skoraj ali več kot polovica članov, to je spomladanski Zbor članov in poletni Piknik, kot imenujemo srečanje zadnjega četrtka v juliju.

Res pa je, da dandanašnji čas ni naklonjen članstvu za večje in bolj številčne akcije. Gospodarska in finančna kriza države nas vse sili k skrajni racionalizaciji trošenja. Že potni stroški na akcijo in dnevna poraba sta dva od stroškov, ki jih posameznik najprej črta.

Če razčlenim to nepotrebno krizo države, (zakuhali so jo požrešni bančniki), z dvema stavkoma. Ni toliko problem sama kriza, kot to, da padamo v brezno iz katerega se ne vidi noben posameznik, kaj šele zavožena država. Vsi politiki so videli ali vidijo samo bančne luknje, ne vidijo pa, da so s tem pokritjem luknje (beri brezna) odprli na stežaj vrata revščini, ki je sedaj na nezadržnem pohodu posebno med mladimi, in zelo močno med starejšo populacijo. Ljudje, posebno starejši, se bojijo že ob sami misli, kako bo jutri, ko nastopi bolezen in nemoč posameznika skrbeti sam zase.

Lahko bi zapisal, da članstvo v društvu posamezniku prinaša nekaj prednosti in vrednot, katere potrebujemo v življenju. Vodstvo se dnevno trudi z zastopanjem interesov pri državnih institucijah pri pomembnih odločitvah, ki se nanašajo na pravice posameznih invalidov. A žal smo vse premalo upoštevani.

Po drugi strani pa birokracija na nivoju države drastično zmanjšuje že dolgo nazaj uveljavljene pravice invalidom, kar mimo odločanja nas zastopnikov invalidov. Resnica je tudi, da se lokalne oblasti trudijo, da bi to pomanjkanje izgubljenih pravic nekako pokrile, a kaj ko država reže na vseh koncih, tudi lokalni oblasti. In tukaj lahko postavimo zopet vprašanje iz prvega odstavka Joj, joj kam drvi ta država Slovenija ?

Jamranje, da na vseh področjih primanjkuje sredstev, prav nikomur ne koristi. Sedanja garnitura politikov je državo in nas državljane postavila v sramotni položaj, v položaj, da nas državljane in naše izdelke nihče v svetu več ne ceni. Samo poglejmo kakšne cene naših izdelkov dosegamo na svetovnih trgih, niti 50% v primerjavi z cenami enakih tujih izdelkov. Od kot naj nam bo potem denar za investicije, socialne transferje, plače ter zaslužene pokojnine in ostale potrebe?

Gospodarstvo in država se samo statistično hvali z dobrimi rezultati. Lep statistični primer je: Hotel je vse leto lepo zaseden, kar je statistično gledano več kot super. Ker pa poslujemo s prenizkimi cenami, pa statistika nič več ne ugotavlja, da hotel vse leto ni rentabilen, čeprav je bil polno zaseden. Naše gospodarstvo še vedno posluje z ostankom socialistične miselnosti, važno je da smo vsi zaposleni, kaj in kako se prodajamo, pa ni nič važno.

Naj končam opis našega letnega srečanja z besedami. Ja, srečanje je olajšanje za mnoge udeležence. Vsaj za nekaj časa pozabijo na svoje tegobe in vse večje pomanjkanje vseh vrst človeških dobrin, in obče človeških vrednot za katere posameznik nima prav nobenega vpliva.

V upanju na boljšo prihodnost, vas vse lepo pozdravljam!

Predsednik DI:
Jože Zupančič