DI Kranjska Gora: Poročilo o športnem dnevu

Kako prebuditi otroško igro in veselje v starejšem človeku?

Če starejšim ljudem ponudimo realne priložnosti za zabavo ali nekaj kar jim godi, običajno v ljudeh prebudimo ostanke otroštva in spomine na mladost. Življenjske sile v telesu se nehote same obnovijo, počutje je veliko boljše in takem trenutku bi lahko kar poleteli, ne glede na leta, katera pritiskajo na um in telo.

Žal, je zadnje čase je v naši družbi za starejše vse premalo takih trenutkov, pravzaprav ni prave ponudbe. Vse preveč je jeze in žalosti. Zato je to kritično obdobje našega življenja. Zakaj? Ko smo enkrat starejši, smo kar tako brez razloga velikokrat prepričani, da smo preslabotni, da bi sami opravljali svoja življenjska poslanstvo. Takrat nastopi za posameznika zelo težko, pravzaprav kritično obdobje našega življenja. Če o tem ne razmislimo, se nam kaj lahko zgodi, da smo prvič po končanih otroških letih spet neposredno odvisni od pomoči drugih ljudi. Tudi sam že spadam v generacijo, kot se v teh časih pogosto sliši, ki je svoj dolg družbi odslužila. Ampak prepustiti naše življenje v upravljanje drugim, pa čeprav so to naši najbližji, je velika napaka. Tega dejstva se vse premalo zavedamo in nas lahko stane osebne svobode! Če sami sebe postavimo v situacijo odločanja za takšno situacijo, dvomim, da se bomo uspeli prepričati, da je to tisto, kar smo si najbolj želeli na stara leta. Najbrž ne bomo preveč srečni in ne z najboljšimi občutki, če bomo pod komando drugih. V kolikor pa dopustimo tako situacijo, pa malo za tolažbo, pravzaprav, ne bomo ne prvi ne zadnji, pač taka je realnost.

Zato je prav, da se malo zamislimo in se vprašamo, kako bi radi preživljali svojo starost.

Kako lepo bo naše življenje, če se bomo začeli zavedati svojih želja in se jih trudili sami uresničevati. Nikoli ni prepozno, da spremeniš svoje navade. Morda življenje v tretjem življenjskem obdobju nekoč res ne bo več podobno današnjemu, ampak kot je bilo nekoč, da bo postalo vzajemna potreba odvisnosti drug od drugega, o kateri številni za enkrat samo sanjamo, kdo bi vedel. Danes pač je taka realnost, da si z nehoteno majhno napakico lahko prikličemo vse slabosti družbe?

Pri nas v DI Kranjska Gora se trudimo, da bi starejšim članom olajšali življenje. Veliko smo zadnje čase v tej smeri postorili na nivoju našega društva, vendar to ni dovolj. To ne seže dosti dalj, kot do večjega števila udeležencev na naših srečanjih. Treba bo še kaj več. Več bo potrebno postoriti na osebnem srečanju. No to pa najlažje zagotovijo skupine posameznih prostovoljcev. Pomagajmo tistim, ki se že trudijo na tem področju, dodajmo še svoj doprinos.

In zamislimo si lepo starost, dokler smo samostojno dejavni in dokler vse sami zmoremo Kasneje dopustimo, da nam pri vsakodnevnih drobnih opravilih pomagajo prostovoljci, ki bodo z zanimanjem poslušali tudi kakšno našo misel ali nasvet. Da nas bo kdo pospremil na sprehod v naravo in skupaj z nami užival svež zrak in pridal občutek, da dan ni šel v prazno, da ga je bilo vredno živeti. Za prostovoljca pa ni lepšega občutka, kot občutek da mu vračamo z denarjem, ki se mu reče hvaležnost, ker smo mu pomagali. Tudi samo obiski in krajši pogovori lahko včasih komu veliko pomenijo. To je ena izmed priložnosti, da vsak dan naredimo kaj dobrega. S tem pa pomagamo drugim in enako sebi. Iz takšnih drobnih dejanj je narejen najboljši svet. Več kot jih bo drobnih dejanj, bolj mirno in srečno bomo živeli, z boljšimi občutki zase in za druge. Tudi večja samozavest posameznika, da še ni za staro šaro, ima pozitivne posledice in da je z več leti na grbi, še vedno sposoben življenje peljati po tirnicah v svojo korist. Če ta uvodnik zaključim z znanim slovenskim rekom »Cagav fant ni še nikoli spal pri punci« bo veliko, če ne vse, povedano o tem problemu.

Na trditev iz prvega odstavka tega teksta, pa vam zagotavljam, da imam odgovor! Telesna in umska neaktivnost je pomemben dejavnik nazadovanja. Telesnih in umskih funkcij v vseh obdobjih ne dovoli niti v mislih vračanja nazaj v mladost. Vsaka neaktivnost v starosti ali, kot se sedaj lepo reče v tretjem življenjskem ciklusu, pa je lahko usodna napaka. Seveda ima primerna redna vadba skozi celo življenjsko obdobje veliko večji potencial za uspešno staranje, vendar ne smemo zanemariti dejstva, da lahko tudi kasnejši začetek z vadbo bistveno izboljša gibalne in umske sposobnosti. Vadba za moč, zlasti za ohranjanje mišične mase, povečevanje mase. V tem življenjskem obdobju ne pride več v poštev, je v starosti strateško najpomembnejša aktivnost. Je edina izmed vadb, ki je potrebna za hitrejšo obnovo našega tkiva.
Tudi zaradi teh zapisanih resnic smo v DI Kranjska Gora danes, predzadnji dan januarja meseca, organizirali športni dan društva. Pa povrnimo svoj spomin nazaj. Kaj je bilo v osnovni šoli boljšega in lepšega, kot športni dan šole ali vsaj razreda. Takrat smo smeli početi stvari, katere niso bile običajno na šolskem urniku. Zato so bili športni dnevi šole vedno sto % obiskani, še s tistimi učenci, ki so po navadi prinesli opravičilo, da imajo težave z zdravjem pri filskulturnih aktivnostih. Tudi v našem društvu so športni dnevi zelo dobro obiskani.

Lahko zatrdim, da pridejo tudi taki, ki jih vse leto ni na spregled.

Športni dan poteka prosto po »prešernu«, vsak si sam izbira aktivnost ali vsaj družbo, kjer se bo najbolje počutil. Edino kar je ukazano, je začetek športnega dneva in pa opoldanska malica v obliki kranjske klobase in vsega kar gre zraven. Vso malico pripravimo običajno pri meni (spodaj podpisanega) doma in jo pripeljemo na prizorišče. Tu se ne uporablja »bišteka in talarjev«. Malica poteka po domače, kot smo jo bili vajeni ob večjih kmečkih opravilih, recimo košnji sena, pa pri mlačvi žita in slično.

Ta dan se v večini udeležencev prebudi spomin na otroške igre in veselja v raznih vragolijah. Mogoče kakemu posamezniku ali prav zadrti osebi to preseda, a običajno teh in takih na taka srečanja ni. Povem vam, da sem ta dan vedno prešerne volje! Zakaj? Ko gledam sotovariše, kateri so odvrgli vse maske modernega časa in postali veliki otroci, se s prešernimi obrazi obračajo drug na drugega in ko opazim, da je vse to kot ošpice nalezljivo, me prevzame občutek radosti. Ali pa, ko se ti z naglico ves upehan in preznojen približa nekdo, ki se je še pred dvema urama komaj sam premikal. To so trenutki, ko si zaželiš, da bi trajali večno. Ta dan se v udeležencih nekaj prebudi. V bližini ni tistih, ki nas starejše vedno opozarjajo, »lej a te ni sram, kaj pa delaš saj nisi otrok«. Današnji športni dan je v prvem planu ugodje za dušo, šele na to je športna rekreacija.

Upam si trditi, da je to dan v letu, ki mu v društvu ni para. Udeleženci kar s strahom pričakujejo popoldan, ko se je treba posloviti od skupine in se doma vklopiti v stare vsakodnevne tirnice. No, tu se moramo zavedati, da ni vsak dan nedelja, ko pa bo prišla prava, pa bomo zopet veliki otroci.

No, do naslednjega javljanja se lepo imejte in se kulturno nasmejite ob kulturnem prazniku.

Predsednik DI:
Jože Zupančič