DI Kranjska Gora: Romanje na Višarje

   Kar je za centralne Julijske Alpe Triglav, je Montaž za zahodne Alpe v zamejstvu v Italiji. Mogočno ostenje od Montaža do Viša nad Kanalsko dolino zakrije gora, Kamniti lovec (s podobo »raubšica«, ki je po ljudski veri tako dolgo potrpežljivo prežal na divje koze, da je okamenel). Malo nižje pod Kamnitim lovcem je gorski hrbet na katerem je stisnjen romarski kraj Svete Višarje. 1790 metrov visoko v zahodnih Alpah z božanskim razgledom je že nekaj stoletij in več staro romarsko svetišče ali božja pot. Kdo Kranjcev še ni slišal za romarske Višarje nad Kanalsko dolino? Prepričan sem, da skoraj ni Kranjca, ki bi odgovoril negativno.

   To je nekdanje, sedanje in zelo upam, tudi v bodoče stičišče treh narodov: Romanov, Germanov in Slovanov, nekateri dodajajo še skupnost Furlani, kar ni nič narobe. Res pa je tudi, da se te nekoč izrazite meje med narodi vse bolj brišejo, ker je tu na Svetih Višarijh že od 16. stoletja moč v miru prisluhniti maši v treh jezikih, kjer v zbranosti združujejo sicer tako pogosto sprte slovenske, nemške, furlanske in italijanske ljudi. To je kraj, sedaj v tujini zelo redek zamejski kraj, kjer je slovenščina enakovredna drugim evropskim jezikom.

  Vzroki zakaj se brišejo meje? Vse več jih je! Mladina s svojim znanjem več jezikov in veliko večjo mobilnostjo kot nekoč, te meje razdvajanja nehote ne priznavajo. Vse več je mešanih zakonov. Gospodarska povezanost združene Evrope zahteva obvladovanje in spoštovanje jezikovnih razlik in medsebojno spoštovanje. Tudi sedanji daljši mirovni proces doprinaša pozitivno energijo v prostor, vse manj je nestrpnosti, vse več je skupnih interesov in vse manj stvari, ki narode razdvajajo. Lepo je, če se tudi Slovenec nauči pozdravov svojih sosedov: buon giorno, gröss gott, bon di, ali enako lepo je, če ti nameni Roman ali German pozdrav z dober dan itd.

   Velika možnost današnje informacijske tehnologije nam je lahko v veliko pomoč. S prikazovanjem in poštenim tolmačenjem bratomorne zgodovine, katera ni nikoli prinesla nič dobrega s poudarkom, da se nikdar več ne sme na teh prostorih ponoviti, obstaja možnost mirnega sožitja med naštetimi narodi. Res pa je tudi, da stvar sožitja ni sama na sebi samoumevna, vedno jo je treba donegovati in varovati pred ljudmi in njihovo zlobo, posebno na mestih, kjer ima posameznik velik vpliv.

   Dandanes romarski center nima več problema dostopa samo skozi globoko dolino Zajzere (Valbruna). Gondola in smučarska žičnica pa sta v to idilo vnesli tudi nove tehnologije, vedno in nenehno se nekaj gradi in ruši, vse več je betona, gneča in hrup sta vsakodnevni spremljevalki Svetih Višarij. Iskanje prvinske narave in gorske tišine je tukaj skoraj nemogoče, pa vendar, se tu še potrjuje ohranjeno staro izročilo o nastanku prve kapelice. Leta 1360 je pastir iz Žabnic iskal izgubljene ovce, ki so se zatekle na vrh Višarij. Našel jih je, ko so klečale ob lesenem kipu Marije z Jezusom. Počastil ga je in odnesel k župniku v Žabnico, a kip je bil že naslednji dan spet na vrhu gore. Ko se je to še dvakrat ponovilo, je bilo to zgovorno znamenje, da je to svet kraj, na katerem so še istega leta zgradili kapelico. Prvo cerkev so na Višarjih posvetili leta 1645, nato pa je večkrat spremenila svojo zunanjo in notranjo podobo, saj ji vojni viharji časa niso prizanašali. Dandanes notranjost cerkve krasijo značilne freske slikarja Toneta Kralja, v oltarju pa je kip Marije z detetom z burno zgodovino.

   Konec koncev podoba cerkve ni tako pomembna kot dejstvo, da Marija že sedem stoletij na tem mestu združuje germanske, romanske in slovanske romarje, kar je dejaven zgled, kako je treba ob povezovanju ohranjati različnost. Zato je pomembna prisotnost vseh treh narodov na tem visokem mejniku, mejniku, za katerega mnogi menijo »da je to edini mejnik v Evropi, ki narodov ne ločuje, marveč jih združuje«.

   Če se malo ozremo v zgodovino Višarij, ni samo zadnja pridobitev žičnica olajšala dostop do romarskega centra. Še veliko večjo vlogo je odigrala decembra 1870 leta zgrajena tako imenovana Rudolfova železna cesta med Ljubljano in Trbižem dolga 102 km. Tudi danes svetovno znana naša Planica brez te železne ceste verjetno ne bi bila to kar je. Pa tudi ta pridobitev, železniška cesta, za romarje ni imela dolge sreče, ves čas so jo spremljale razne lokalne ali državne nadloge. Kot na primer. Rudolfova proga je izgubila svoj prvotni namen že leta 1906, ko se je mednarodni promet preusmeril čez karavanški predor, tako da se je po tem odseku proti Trbižu odvijal bolj kot ne, lokalni promet. Drugi udarec je bila leta 1918 ustanovitev kraljevine SHS, ko je progo po prvi svetovni vojni presekala državna meja pri Planici, ki je tam ostala v še veliko hujši obliki tudi po drugi svetovni vojni. Zaradi slabih bilateralnih odnosov med Italijo in novo Titovo Jugoslavijo so progo Italijani od Trbiža do meje ukinili že leta 1956. Tako da je bil zadnjih 10 let obstoja to le še slepi krak od Jesenic do Rateč - Planice in zaradi Beograjskih in s pomočjo Ljubljanskih birokratov je proga še bolj životarila kot prej. Namesto da bi uveljavili rešitev za obstoj te proge, kot so jo ponujali takratni marljivi turistični delavci Kranjske Gore, so jo Titovi sodelavci leta 1966 ukinili. Točnih vzrokov ukinitve, še nihče ni dal do danes na svetlo, razen, da je progo naredil cesar Franc Jožef, cesar Broz Jožef pa ukinil.

   Naj se vrnem na naše romanje. Že v davnih časih je skozi Zgornjesavsko dolino peljala v smeri Višarij romarska pot. Romarji so se v preteklosti pripeljali z vprego, kasneje pa z vlakom do Gozd Martuljka, od tu pa so za pokoro peš nadaljevali do Višarij. Vsa pot je bila lepo označena z kapelicami, z različnimi poimenovanji in posvetitvami posamezne kapelice. Kapelice so bile postavljene nekako na uro hoda ena od druge. Ravno pravšnja razdalja za počitek, katerega so romarji izkoristili za molitev s priprošnjo Višarski Materi Mariji, za odpuščanje grehov, osebno pokoro ter priprošnjo za zdravje in druge osebne namene.

   Zadnji del te romarske poti, pa je bil v tistih časih za tiste, ki so si želeli z dobrimi deli odkupiti odpustke za pokoro storjenih grehov, primerno opremljen. Še v dolini, pred vzponom na goro so bile zložene dolge skladovnice metrskih bukovih polen. Vsak, ki se je želel z dobrimi deli odkupiti odpustke za svoje grehe, si je naložil nekaj teh polen in jih odnesel na vrh, kjer so jih uporabili za ogrevanje in kuho v župnišču in gostiščih.

   Danes je romanje, glede na možnost osebnega potovanja izgubilo množičnost nekajkratnega letnega obiska romarskih središč, da o pokori posameznika raje ne govorim. Pa vseeno v našem Društvu invalidov občine Kranjske Gore skušamo to množičnost ohranjati na način, da se nas enkrat na leto zbere dovolj velika skupina za obisk Višarij, kar poceni osebni vložek. Že samo nabava kart za žičnico in uporaba javnega prevoza za skupino zadevo poceni, da o ceni z naročilom več kosil skupaj v gostilni ne govorim in da je to pri skromnih prihodkih posameznika kar nekaj prihranka.

   Tudi letos, kot vsa leta smo izbrali za obisk Višarij zadnji avgustovski četrtek, ko vročina že popušča po vročem poletju. Je pa današnje romanje drugačno kot ostala leta. Skupini se je pridružil tudi od prvega avgusta novi župnik Janez Šimnovec, ki sedaj vodi fari Kranjska Gora in faro Rateče-Planica in tako z odlično pridigo pri bogoslužju, še polepšal že tako lep dan. Za avtobus se nas je ta dan zbralo in odpotovalo do Žabnic v Kanalski dolini. Od tu smo se povzpeli z gondolsko žičnico do vrha Višarskega grebena in v pičlih dvanajstih minutah premagali pot, ki za običajno zdravega pohodnika traja 3-4 ure. Po prispetju se je nam odprl, kot sem že v začetku zapisal, božanski razgled. Na vse strani se odpirajo vidne panorame, da težko oceniš kateri je lepši pogled. Ko ste višine, skoraj 2000mnm opazuješ naravo, se šele zaveš lepot Alp in njene okolice, katero v dolini samo slutiš da obstaja. Po krajšem razgledovanju, se odpravimo v streljaj oddaljeno vasico z romarsko cerkvico na hribčku. Moram zapisati, da ta vasica živi samo od obiskovalcev, drugih možnosti tukaj ni.

   Ob enajstih smo se vsi udeležili cerkvenega Bogoslužja, kot sem že omenil v vseh treh jezikih. Zanimivo je poslušati petje iste pesmi na isti melodiji hrati v treh jezikih in vse se zlije v eno samo lepo melodijo. Tudi besede maševalca, ne glede v katerem jeziku so izgovorjene so razumne in lepo zveneče. Najlepše pa je, ko maševalec pozove, da si prisotni s podajanjem in stiskom rok zaželimo »mir s teboj«. Prepričan sem, da malokdo sliši in se zaveda, da njegov sosed izgovarja te tri besede »mir s teboj« v drugem jeziku, vse se zgodi iskreno in dobro namerno. Kako lepo bi bilo človeško in nasploh življenje na zemlji, ko bi lahko ta trenutek in to dejanje spremenili v večnost in pospremili med vse ljudi sveta.

   Po končanem Bogoslužju je imel v cerkvi vsak še čas, katerega posveti sebi in za svojo dušo. Preostali čas smo izkoristili za nakupe spominkov in za čuda, od tu se še pišejo razglednice in se ne pošilja ESMESOV. V prijazni in lično opremljeni gostilnici pri Aldu smo imeli še kosilo. Po kosilu pa prosto gibanje do dogovorjenega odhoda v dolino.

   Prepričan sem, da bo današnji dan vsem nam udeležencem ostal v lepem spominu. Pa ne samo in predvsem zaradi doživetega dogajanja, temveč tudi, da smo v zbrani družbi uživali v prijetnih trenutkih. Tudi vam dragi bralka ali bralec želim množico takih trenutkov.

Predsednik DI:
Jože Zupančič