DI Kranjska Gora: Vsakoletno srečanje članstva

Srečanje starih prijateljev.

"Sem slišal, da ti je umrla tašča. Kaj pa je imela? Eh, skromno hranilno knjižico, pa nič drugega. Ne, mislim, kaj ji je manjkalo? Aja, solidna penzija in lastno stanovanje. Ma ne, človek Božji, mislim, zakaj je umrla? Ah, to.. Rekel sem ji, naj gre v klet po krompir, da ga bomo imeli za kosilo, pa je padla po stopnicah in si zlomila vrat. O, groza! Strašno! In kaj ste potem naredili?... Makarone."

   No. Tudi tako, na žalostni način, se lahko začne srečanje starih prijateljev. Pravzaprav je za srečanje prijateljev vedno veliko možnih vzrokov. Je, pa le en in edini vzrok na katerega prisegamo v društvu invalidov občine Kranjska Gora, to je srečanje starih prijateljev, sorodnih duš z več ali manj enakimi težavami in problemi. Naša srečanja so že tradicija. Srečujemo se vsako leto zadnji četrtek v mesecu juliju, od osamosvojitve društva in ustanovitve DI Kranjska Gora v letu 1997.

   Na ta srečanja se odzove vsakokrat kar solidna tretjina, včasih več, včasih manj, članov včlanjenih v društvo. Srečanja so postala že kar tradicionalna rutina in obvezni del letnega delovnega plana. V društvu si prizadevamo, da se z različnimi druženji in dejavnostmi krepijo medsebojne vezi članstva in s takim načinom organiziranosti, omogočamo tudi njihovo vključevanje v ožje in širše družbeno okolje. Invalide je potrebno vseskozi usmerjati in spodbujati, da se zavemo svojih enakih in posebnih pravic na vseh nivojih. Da se uveljavljamo in si tudi sami prizadevamo zagotoviti čim bolj enake življenjske možnosti. Istočasno pa moramo sprejeti tudi vse obveznosti in dolžnosti. Le osveščen, samozavesten in podučen invalid lahko bolj opozarja na svoje posebne potrebe in posega tudi v družbeno politično dogajanje. Temu poseganju, na družbeno politično dogajanje, pa je potrebno dodati nekaj pojasnil in dejstev, ki se zadnje čase potrjujejo, da brez lokalne ali državne politike ni dobrega delovanja društev.

  Ne tako dolgo nazaj, sem bil sam deležen nič kaj nežne kritike, nekaterih predsednikov DI in MDI, da je član društva, ki se ukvarja poleg dela v DI še z državno politiko strup in ne bi smel delovati v društvu invalidov kot funkcionar. Tu je nujno obrazložiti, kaj je politika in kaj politikanstvo / politični lobi, ker ali kar nekateri funkcionarji po društvih nikakor ne ločijo.

   Politika je plemenita stvar, če je v mejah demokratičnosti, poštenja in dobrohotnosti, kar mislim, da Slovenska politika je vsaj v 75 %. Istočasno pa je potrebno priznati, da v politiki deluje tudi nekaj % ljudi, ki jim je mar samo osebna promocija, osebni zaslužek in bogatenje na tuj račun. Ta procent pa ni definiran samo v levo ali desno politično sfero, temveč deluje po vsem političnem prostoru od lokalne do visoke politike.

   Pa to ni nobena posebnost Slovenske politike. Če se samo malo razgledate po svetu, lahko kaj kmalu ugotovite, da je naša politika in politiki še v večini kar sprejemljivi. Koliko predsednikov tujih držav in vlad so po svetu spravili za zapahe, da o pretepih in zaprtih članih v tujih parlamentih ne govorim.

   Pri nas je stvar malo drugačna. Naš domač politik je med ljudmi že zato ožigosan in je znana baraba, ker se ukvarja s politiko, ne glede na njegovo politično poštenost in odgovorno politično delo, med ljudmi je baraba in lopov in konec!

Floskula, da so vsi enaki in vsi lopovi je dovoljena samo zato, ker danes lahko posameznika klevetaš brez strahu, da bi klevetani zahteval na pristojnem mestu polaganje dokazov in v nasprotnem primeru še odškodnino za neresnice in to samo zato, ker naša sodišča meljejo tako počasi, da klevetani že prej preden dokažejo svojo nedolžnost, odidejo na oni svet. Res je tudi, da mora klevetani samo pri nas dokazati da ni kriv, no tak način delovanja sodišč poznamo že iz nekih drugih preteklih časov. V tujini mora tožnik dokazati krivdo obtoženca. Oprostite, ker ne poznam slovenskega primera obsodbe lažnega klevetanja.

Delovanje naših invalidnih članov v političnih vodah od lokalne občinske do visoke državne politike, je več kot dobrodošla, saj na ta način pomagajo društvom do boljših Zakonov. Lažje zagovarjajo materijo, ki obravnava invalide, ker poznajo probleme, lažje nakažejo prave rešitve. Trdim, da nas je premalo članov DI, ki delujemo še na področju politike. Če bi bilo drugače, ne bi vodstvo ZDISa, bilo »boj« in misijo »nemogoče« za izboljšanje področne Zakonodaje, ki ureja odnose invalid / družba.

Politikanstvo ali lobiranje in prisiljevanje, če ne ni društvenih ugodnosti, v eno politično opcijo med člani društev, tudi sam odločno odklanjam in zavračam. Čeprav se vsega ne da odvrniti, posebno ne ker večino naših društev vodijo še člani nekdanje »avandgarde«. No ampak stvari se počasi obračajo v demokratičnost, ker so člani društev toliko samozavestni, da se zavedajo, da jim Slovenska Ustava dovoljuje lastno svetovno politično prepričanje brez stranskih prišepetovalcev. Vsaj v našem društvu je tako, drugih pa ne ocenjujem, ker je društvo od društva avtonomno pri svojem delovanju.

Tudi zaradi zapisanega v zadnjem odstavku, lahko zatrdim, da se v DI Kranjska Gora vsako leto julija srečamo stari prijatelji, brez pomislekov kdo je naš in kdo vaš.

Na ta vsakoletna srečanja povabimo tudi sorodna društva iz bližnje okolice in seveda tudi predstavnike DI Gorenjske regije. Vsako leto se našega srečanja udeležijo tudi predstavniki vodstva zveze ZDIS, ki nam prinašajo najnovejše informacije o dosežkih ali neuspehih pri prizadevanjih za enakost naših članov civilni družbi. Tudi prisotnost predstavnikov lokalne politike je vedno zagotovljena, tako, da se članstvo čuti, kot del družbe, ki ima možnost vpliva na lokalno odločanje. To zadnje je odločilno, da ima članstvo občutek, da niso marginalna skupina brez vseh možnosti in da niso izključeni iz občinske samouprave.

Žal, pa moram zapisati dvakrat, žal, pa nismo tako uspešni na nivoju države, čeprav je % invalidov na nivoju lokalne samouprave približno enak, kot na državnem nivoju. Če to ponazorim drugače, naš glas se sliši v občinskem odločanju, je pa (skoraj) neslišen na nivoju države.

Je pa naše letošnje srečanje prestavljeno, kjer smo zaradi gradnje nordijskega središča Planica morali srečanje prestaviti iz legendarne Planice v središče Kranjske Gore, sicer prijeten ambient, ki pa se ne da primerjati s Planiško okolico. Ampak za napredek in razvoj, je včasih potrebno potrpeti, da je potem boljše in lepše

No temu, da se je srečanja udeležilo veliko aktivnega članstva, članov, ki bivajo v domovih za starejše in naših gostov ni moč ugovarjati, kakor tudi ne na lep pogled množice v šotoru, ki nam je služil za srečanje. Po uvodnem pozdravu spodaj podpisanega in pozdravu nekaterih gostov ter živa glasba harmonikarja Janeza iz Zaplane in kulturni vložek domačih animatork »Srečanje klepetulj pri vaškem koritu« in plesne skupine »Cantri Mačke« iz Kranjskega območja je pripomoglo, da so se nam kasneje pridružili celo tuji turisti, ki so zvedavo spraševali, kaj praznujemo, da smo tako veselega razpoloženja.

No, v takem razpoloženju srečanja, pa ure tečejo kot sekunde. Nikakor mi nismo družba, ki ji je čas vladar. Med srečanjem je bilo veliko pogovorov in obujanje spominov ter nasploh izmenjava mnenj in izkušenj. O pogovornih temah ni moč pisati,ker se je slišalo pogovore od vremena do zdravja tudi o politiki in še vse drugo.

Sam osebno pa se izogibam vedno eni temi pogovorov, to je obujanje spominov. Že vas slišim, kaj pa je narobe s spomini. Ja odgovor je zelo preprost. Ko sem se nekoč pogovarjal z mojim, sedaj že pokojnim očetom mi je dejal. Kdor se v pogovorih ali pa kadar je sam vrača v spomine, je to zanesljiv znak staranja. Zato se te teme izogibam, da se ne bom začel starati, bo že narava poskrbela za staranje, ne da bi še sam vplival na to. Ja tako mislim jaz, pa vi?

Priporočam pa vam vsem, da tašče ne pošiljate po krompir, obstajajo tudi drugi načini, kosila namreč!

Predsednik DI:
Jože Zupančič