DI Kranjska Gora: Sprehod v Tofov graben

    O imenu Tofovega grabna, kateri se nahaja na severni strani Julijskih Alp, ki je v zgornjem toku slapovom podobna struga in spodnjem ravninskem delu široka hudourniška grapa z velikimi kamnitimi kosi in bloki in močno tektonsko razdrapana, ki se nahaja slabih 500 m od Tofove domačije v Logu najprej proti Gozd Martuljku je bilo že kar nekaj razprav, zakaj ime Tofov graben. Mogoče ima kaj zveze z imenom naslednja zgodba?

   »Trem Tofovim sinovom je umrl oče. Revež je bil, le osla je lahko zapustil, in jim ga je dodelil za doto. Pa gre prvi sin delat z njim na polje in pravi: »Jaz ga danes ne bom hranil. Saj ga bo jutri srednji brat.« Gre drugi dan srednji brat delat z njim in pravi: »Jaz ga danes ne bom hranil, saj ga je včeraj starejši brat.« Gre tretji brat tretji dan delat z njim in tudi on pravi: »Kaj ga bom hranil?! Saj sta ga dva dni hranila onadva!« In tako je tekel lačnemu oslu čas, za kar je moral osel od lakote poginiti, ker ga ni nobeden od dedičev hranil. Tri gospodarje (vlade) je imel osel, pa je bil zmeraj žejen in lačen. Po poginu njihove dote, ni sinovom od dote ostalo nič. Enako nič je ostalo nam državljanom (oslom), po vladanju zadnjih treh gospodarjev (vlad), ki so spravile državo v revščino in so vse naše prihranke zapravile. Sedaj, pa nam trenutna »začasna vlada« (po izjavi premierke/prime ministra) predpisuje nove in nove davke tam, kjer mi (osli siti samo od obljub hiramo) najmanj pričakujemo.« Konec zgodbice.

   Po močnem jesenskem dežju tudi v strugi hudournika ne ostane nič. Vse se premika niz vodno in ojej, če kje struga ne dovoli dobrega pretoka in je oviran prehod vode, potem si voda hudournika najde svojo novo pot, kot ti novi davki, katerih porabnikov ne zanimajo finančne možnosti nas oslov (volivcev). No ta primerjava z ljudstvom (osli) in (vlado) je zgolj slučajna in nenamerna.

  Da se vrnem na izhodišče od koder si gremo obnavljati zdravje. Le z nekaj stavki velja omeniti naše zbirališče, pravzaprav izhodišče današnjega pohoda.

   “To je del turistične vasice Kranjska Gora z imenom Jasna. Jasna se nahaja ob cesti na prelaz Vršič. Vršič je najvišji in najbolj slikovt cestni prelaz v Zahodnih Julijskih Alpah. Pišnica je gorski potok, ki se v Kranjski Gori izliva v Savo Dolinko. Potok priteče iz Triglavskega narodnega parka in ga tvorita dva izvorna kraka. To sta Velika in Mala Pišnica, ki se združita pri jezercu Jasna. Ob sotočju je manjši naravni kanjon in ena od starejših hidrocentral v Sloveniji. Tu se začne gozdni rezervat Mala Pišnica, ki je bil zavarovan kot naravna znamenitost že leta 1951. Razteza se na 857 ha, od nadmorske višine 830 do 2330 metrov. Zaradi visokih grebenov, ki obdajajo dolino, se je izoblikovalo lokalno podnebje, ki ima predvsem značilnosti alpskega podnebja, kar pomeni sveža poletja, vlažne in ostre zime ter veliko količino padavin. Na težko dostopnih predelih se nahaja celo pragozdni ostanek, kjer rastejo najstarejši in najdebelejši macesni v svetovnem merilu. Gozdna pot po dolini Male Pišnice se začenja pri jezercu Jasna. Področje je danes težko prehodno in nevarno za pohodnike brez plezalske opreme, saj je uničeno zaradi potresa v 1980ih letih in številnih hudournikov. Včasih je bila priljubljena izletniška točka in si je tudi naključni planinec lahko ogledal njene lepote. Jezero Jasna je čudovito v vsakem letnem času. Okoli njega so speljane sprehajalne poti. Voda je čista in zelenkaste barve, vendar žal premrzla za kopanje. Tik zraven jezera so igrala za otroke in kip ponosnega zlatoroga, kjer se lahko fotografiramo za spomin. Od tu je tudi čudovit pogled na Julijske Alpe.«

Takole nekako opisujemo ta del v turističnem prospektu, ki je namenjen našim obiskovalcem. Naj pripomnim, da se lepot tega dela Julijskih Alp ne da opisati, to je treba doživeti, videti. Naš današnji pohod bo potekal po sami severni razmejitveni črti 880 km2 velikega Triglavskega narodnega parka in Zgornjesavske doline, delno tudi po lepo speljani gozdni cesti namenjeni za spravilo lesne mase, ki jo je v tem delu narava zelo bogato zasadila. Že omenjena gozdna cesta je namenjena predvsem prevozu lesa iz gozda je pa za pohodnike primerna za prijeten izlet v naravo.

Udeležba, kot vedno, tudi danes nad pričakovanji. Zbralo se je nas 31 članov pripravljenih premagati ne tako dolgo pot treh km, ampak bolj višinsko razliko katera nastane med izhodiščem v Jasni in ciljem nekje na zgornji sredini Tofovega grabna.

Prvi del 800m poti je še asfaltna prevleka, ki poteka skozi wikend naselje premožnih občanov glavnega mesta, naše države. Ta del naselja je med tednom kot naselje duhov, ki nima prebivalcev, oživi šele v petek popoldne do ponedeljka zjutraj, ko se odpelje proti Ljubljani še zadnji wikendaš. Da pa se ve, da so tri dni tukaj počitnikovali premožni državljani. Za seboj na eko otokih pustijo vse mogočo svinjarijo, katero potem pet dni pospravljajo pridni domači komunalci. Ja vse je razumljivo, tukaj se tri dni počitnikuje, ne pa pospravlja in ločuje odpadkov. So pa ti wikendaši zelo uvidevni, da ni vsa svinjarija samo na enem eko otoku v Jasni, pa jo pridno razvozijo, beri odvržejo svoje odpadke po drugih eko otokih po občini, nekaj tega pa odložijo »flik« skozi okno avtomobila ob glavni cesti. Naši komunalci se vedno veselijo ponedeljkov, ker vedo da jih uprava komunale ne bo odpustila dokler bodo tu bogati wikendaši prihajali počitnikovati v naše kraje.

Ko zapustimo wikend naselje, kjer je značilnost naselja, da ima vsak objekt dobro zaklenjeno ograjo, pridemo na gozdno cesto, ki se vse skozi vzpenja proti osrednjemu delu gozdne meje pod Frdamanimi policami, katere so sestavni del Martuljške skupine ali tako imenovani del Špikovega anfiteatra nad Martuljkom. Z gotovostjo lahko zapišem, da je ta del Julijskih Alp najlepši in najbolje ohranjen del naših Alp. No, o tej lepoti mogoče kdaj drugič, danes pa o poti našega pohoda.

Ko zapustimo wikend naselje Jasna se že nahajamo v neokrnjeni naravi. Le tu in tam se vidi delo človeka, kjer je viden le kakšen drevesni panj (štor). Vse ostalo je delo stvarnika in človeška roka še ni okrnila njegovega dela.

Ta neokrnjenost narave pa je že v veliki nevarnosti, kjer ljudje iščemo v taki naravi še zadnje mirne kotičke, katerih v urbaniziranem delu človeških bivališč človek ne najde več. Mnogokrat se sprašujem, kaj si mislijo naše živali, domače ali divje, o tem kako smo posvinjali naravo. Tega že mi sami ne razumemo, kako naj to razumejo živali, čeprav vem, da živali niso tako neumne, kot si jih mi predstavljamo. No, ne bom o tem.

S poti, po kateri se gibljemo, se nam odpirajo prečudoviti pogledi na pejsaže našega Vitranca in na drugi strani Zgornjesavske doline na Karavanke, ene najdaljših gorskih verig v Evropskem gorstvu. Taki pogledi so balzam in najboljše zdravilo za ranjeno človeško dušo, ki v naravi išče še zadnje možnosti regeneriranja. Ob takih pogledih in svojih notranjih vprašanjih, pa je tudi strmina neopazno premagana in že smo na cilju.

Sledil je cca eno urni počitek v tišini gozda, brez vmešavanja prometnega hrupa in ostalega rompompoma, katerega povzročamo ljudje v dolini. Po počitku se pričnemo vračati nazaj na izhodišče in od tu v Kranjsko Goro v gostišče Martin, kjer je se je odvijal drugi del današnjega pohoda druženje s prijatlji.

Taka družabna dejanja so kot pika na i. S tem, da se vedno nekako na stran odložijo tekoči problemi. Vsi se prepustimo veselju, ki je v takih srečanjih vedno prisotno in čas spolzi kot suh pesek med prsti. Drugače povedano, vsem se zdi, da je za to dejanje odmerjen prekratek čas. Ampak, čas teče vedno enako hitro ali si pred vrati WCja ali pa v WCju, čeprav bi človek rekel, da je razlika očitna, pa ni razlike.

Tudi današnji dan je minil in bo zapisan kot prijeten spomin, katerega smo družno doživeli v prijateljskem razpoloženju, si napolnili svoje življenjske baterije, vsaj do naslednjega četrtka, ko bomo imeli v DI Kranjska Gora vsakoletno srečanje članstva. Če ima kdo čas in je veseljak, vljudno vabljen.

 

Predsednik DI:
Jože Zupančič