DI Kranjska Gora: Razočaranje med obiskom primorske osmice

   Vsako leto od novembra do junija ne zamudite obiskati primorskih osmic. Osmica je sicer prav in samo primorska posebnost, ki kmetom vinogradnikom omogoča, da na svoji domačiji ponudijo lastno vino in domače jedi. Osmico lahko preprosto imenujemo gostoljubna domačija, kot se radi poimenujejo sami osmičarji. Osmica je domač praznik za kmetijo, kot so npr. koline na Dolenjskem, ko domačija gostu postreže s svojim vinom in z domačimi dobrotami.

Po pisnih virih pravica do osmice oziroma začasnega točenja vina na domu izhaja še iz časov nemškega cesarja Karla Velikega (1519–1555). Tako je bilo tudi v času vladanja cesarice Marije Terezije (1717–1780) in avstrijskega cesarja Jožefa II. Leta 1784 pa je bil izdan dekret, ki je vinogradnikom oziroma kmetom dovoljeval osemdnevni rok za točenje vina na domu. Po tem dekretu so vinogradniki lahko iz svojih vinskih kleti, brez plačila davščin neposredno ponujali vinske presežke iz preteklega leta, kar jim je bil pomemben vir zaslužka, hkrati pa jim je to omogočilo, da so izpraznili vinske sode in jih pravočasno pripravili za novo trgatev. Od »osem« dnevnega roka in trajanja prodaje brez davščin, izvira tudi ime OSMICA.

Z desetletji se je ta priložnost za ugodno prodajo vina razširila tudi na prodajo drugih domačih kmečkih pridelkov, izdelkov iz mesa, mleka in vsega, kar so skuhali iz doma pridelanih surovin. V zadnjem času vse bolj naklonjenemu turizmu, pa lastniki osmic gostom ponudijo in postrežejo domač pršut, kruh iz krušne peči, klobase, ombolo z zeljem, bobiče, njoke, zelenjavo in domače sladice. Vsak vinogradnik lahko organizira eno ali dve osmici na leto. K osmicam odprtih vrat, vas usmerijo posebne oznake, ki so okrašene z navzdol obrnjenimi lovorjevimi vejicami.

Zadnja leta, ko je bil turizem še v strmem porastu, so se nekateri vinogradniki in pridelovalci hrane, preusmerili še v kmečki turizem, kar je prineslo nekaj zmešnjave pri poimenovanju. Nekateri gostje mešajo, da je osmica in turistična kmetija eno in isto, kar pa še zdaleč ne zdrži. Tudi ime kmečki turizem ni pravilno, temveč turistična kmetija, ki izpolnjuje sanitarno zdravstvene pogoje za prostore, opremo, naprave in osebe in veterinarsko sanitarne pogoje za proizvodnjo živil živalskega izvora. Kmetija mora biti čista in urejena, zagotavljati mora dovolj surovin za ponudbo domače hrane in pijače in imeti dovolj delovne sile, za osmico pa so pogoji malo milejši, ker je tudi ponudba bolj skromna.

Medtem ko na turistični kmetiji prodajajo in strežejo svojo lastno hrano in pijačo čez vse leto, pa so osmice, katere poimenovanje izhaja še iz časa Marije Terezije, odprte največ dvakrat na leto »do« deset dni. No, pri tej razlagi je treba povedati, da so osmice razširjene predvsem na Primorskem. Nekaj sličnega imajo tudi Hrvatje v Dalmaciji, le da tam ponudbo domačije označujejo z dol visečo brinovo vejico.

V našem društvu invalidov občine Kranjska Gora smo z izleti obredli veliko krajev v državi, posebej moram poudariti, da smo vedno z eno dnevnim izletom obiskali prav vsako slovensko občino posebej. Za današnje spoznavanje raznih navad in kulture naših slovenskih krajev smo izbrali Kubed na Primorskem. Lokacija točno pod Kraškim robom v Slovenski Istri. Naš cilj je bila »Osmica in turistična kmetija Jakomin« v Kubedu. A o tem kaj več malo kasneje, sedaj naj se vrnem na izhodišče izleta, v našo Alpsko vasico Rateče.

Tu smo zjutraj ob sedmih vkrcali prve potnike in nadaljevali po avtobusnih postajališčih Zgornjesavske doline vse do Jesenic in Lesc, kjer je bil avtobus polno zaseden. Nadaljujemo mimo Kranja in mimo Ljubljane, kjer pokrajina postaja za nas udeležence vse bolj zanimiva. Kot pripravljavec in vodič izleta sem potnikom hitel pripovedovati zanimivosti iz preteklosti in z zanimivostmi posameznih krajev na naši poti. Povedati velja, da za vsakokratno izletno pot uporabljam zanimive stare cestne povezave, izogibam se dolgočasnega avtocestnega križa. Današnja pot nas je vodila po stari cestni povezavi skozi Vrhniko, Logatec, Planino v Postojno. Po kratkem počitku v prijetnem mestecu Postojni smo nadaljevali skozi Razdrto do Divače in naprej do Črnega kala. Tu smo si želeli ogledali najnovejši dosežek našega gradbeništva, Črnokalski avtocestni most, in še malo naprej na samem kraškem robu še ostanke gradu Strmec ob vasi Socerb in ob njem še kraško jamo s cerkvijo v notranjosti.

Žal, pa kot kaže Primorcem ni več do turizma. Dogovorjeni smo bili za ogled gradu Strmec, pa nam niso hoteli odpreti vrat, čeprav smo bili dogovorjeni za obisk. Ogledali smo si podzemno jamo, za kakšno podzemno cerkvico gre pa ne vem, ker o tem ni sledu v jami. Vabljiva ponudba , a prazna in zavajajoča. Plačilo za ogled obojega so pa pobrali in še to brez računa.

Od tu smo se podali le v nekaj kilometrov oddaljen naš končni cilj Kubed. Za tiste, kateri manj poznajo te kraje in ta kraj, domačini ime izgovarjajo v žargonu »Čubed«, leži na severozahodni strani Šavrinskega gričevja. Kubed je značilna kraška strnjena vasica. Zanimivost vasice je ohranjeni del srednjeveške utrdbe, ravno tako pa je srednjeveška vaška cerkvica, katere petokotni zvonik je samostojna zgradba, ki je vaščanom služila kot zatočišče pred Uskoki in Turki v petnajstem in šestnajstem stoletju. Kubed je bil prvič omenjen že v letu 1067 in sicer v pogodbi, s katero je Henrik IV. podaril vas freisinški cerkvi. Od 13. stoletja dalje, je bila vas del pomembnega obrambnega pasu, ki je obdajal Koper. V 15. stoletju so ga Beničani še utrdili za potrebe lastne obrambe. Mogoče še ena zanimivost. V Kubedu so 7. avgusta 1870 pripravili srečanje krajanov, takrat pod imenom tabor. Na taboru je okoli 4000 Istranov, dvaindvajset let po celovškem taboru, zahtevalo Zedinjeno Slovenijo.

Tu na Osmici pri Jakominu so nas čakali gospodinja Silvana in harmonikar Marijo. Za začetek je bilo na sporedu kosilo, v znamenju domače kraške Šavrinske kulinarike. Pa smo tudi tukaj doživeli razočaranje, s slabim kosilom in še ne v dogovorjenim obsegu. Plačilo so pa v celoti zahtevali in smo ga jim dali samo nas tam ne bo nikoli več, ker tako se ne dela z gosti.

Po kosilu pa spoznavanje kmetije in vasi. Kasneje je sledil družabni del izleta z zabavo in plesom za vse, ki jih še vedno srbijo pete. Razpoloženje med izletniki je bilo vsak trenutek bolj veselo ter polno smeha in dobre volje. Lahko bi rekel, da smo bili kot mali otroci, pozabili smo na vse skrbi ter križe in težave. Skratka enkratno vzdušje za katerega je skrbel izvrstni zabavljač in harmonikar in seveda udeleženci sami. Tukaj se je pokazalo, da vzdušja in dobre volje v zbrani družbi ne naredi nihče drug, kot sami udeleženci. Popoldan, namenjen druženju in zabavi je minil kot je kratek glas nevihtne strele. Že so nam stregli večerjo. Tudi tukaj razočaranje, jedli smo neke razredčene ostanke kosila. Večerja naj bi bila namenjena, da se za na ovinkasto pot proti domu zgosti, kakšen preveč popit kozarček refoška, da ne bi popiti refošk silil na plano na napačni odprtini.

Le še slovo od harmonikarja in že se vzpenjamo proti Črnemu kalu in avtocesti, katera nas je popeljala na našo lepo Gorenjsko. Mnogo lepega smo videli, še več lepega doživeli. Spoznavanje različnih pokrajin in krajev in njih ljudi ter kulturnih običajev, človeku ponudi primerjavo življenja pri nas doma in z obiskanimi kraji. Vsa doživetja in videnja na takih izletih skupaj, pa nas utrjuje in vodi v večjo razgledanost, lažjo komunikativnost in bolj strpno življenje v svetu monokulture današnjega časa.

Vsem, ki prebirate te vrstice pa lep pozdrav do naslednjega doživetja z izleta na našo lepo Koroško, ko se vam zopet oglasim.

 

Predsednik DI:
Jože Zupančič