DI Kranjska Gora: Človek naj bi bil sebi najboljši prijatelj
Nek neznan pisec je napisal: »Vsak sleherni posameznik bi moral skrbeti zase in za svoje celovito ravnovesje. Moral bi gojiti več spoštovanja do sebe«. Konec citata. Človek naj bi si bil predvsem sebi najboljši prijatelj. Ljudje žal najmanj skrbimo za tisto, kar bi si hoteli najdalj ohraniti, to je lastno zdravje.
Nazaj k naravi ni samo apel nekoga, ki je rad v naravi, ampak želja po življenju z naravo, kjer razvijamo in krepimo svoje telo. Redna telesna aktivnost je najboljša pot do zdravja, krepkih mišic in dobrega počutja. Vrnitev k naravi in gibanju je tista dejavnost, ki nam lahko ohrani, povrne in vzdržuje zdravje. Verjetno ta občutek vrnitve izvira še iz pradavnine, iz časov, ko smo bili bolj povezani z naravo in njenimi darovi. Invalidi zelo različno skrbimo za svoje zdravje ter različno gledamo na gibanje v naravi. Nekateri menijo, da je to gibanje tisto, ki nam ohranja fizično sposobnost in vzdržuje pozitivno psihično naravnanost. Drugi pa so prepričani, da je vse preveč dopovedovanja, kako zelo je gibanje po naravi pomembno. Kdo imam prav? Sodbo prepuščam vam in presodite sami.
Vsi skupaj pa se vse premalo zavedamo, da gibanje po naravi zagotavlja dobro prekrvavitev, telo zajame dovolj velike zaloge kisika in tako navadno gibanje po naravni poti očisti telo škodljivih stvari. Z gibanjem pa je utrjevanje in pridobivanje zdravja iz narave tisto, ki spodbuja in nagrajuje vsakodnevne sprehode. Gibanje po naravnem okolju ni nikakršna nova modna muha, temveč je osnovna potreba človeka, kar pa starejši in malo manj starejši radi pozabljamo. Zdi se mi, da se vse premalo zavedamo, koliko zdravega bogastva nam lahko podari »mati narava«, samo prepustiti se ji moramo in jo začutiti. Pa še na nekaj lahko naslonim svoje razmišljanje. Sprehodi, gibanje in napori v naravi niso samo kratkoročno zdravo bogastvo, temveč naložba v prihodnost. V vse to pa sem prepričan, da govori v mojo prid tudi naslednja spodnja trditev o bogastvu, ki se imenuje moje, tvoje ali naše ZDRAVJE
Zadnje čase lahko preberemo v časopisju, poslušamo radio ali gledamo TV, da je Sloveniji 24 % gospodarska revščina med ljudmi, kakšna revščina je šele, če rečemo, da je »Naše zdravje naše bogastvo«, potem je v Sloveniji 75 % revščina ali pa še slabše, kar se zdravja tiče.
Spoštovani sotrpini zadnji čas je, da se zavemo, da je glede na stanje v državnem zdravstvu edina možnost, da sami zase ukrepamo, da naše zdravje, naše bogastvo obdržimo v dobri kondiciji za naš jutrišnji blagor.
Letos smo v zvezi ZDIS DI razširili programsko shemo obveznih socialnih programov, katere nam sofinancira FIHO in v šestem programu zapisali približno sledeč tekst.
“Geslo nazaj k naravi ni le moto v naravo zagledanih posebnežev, ampak je način življenjskega razmišljanja naših članov, invalidov. S tem se bomo invalidi povlekli iz osame in si na ta način omogočili integracijo v družbeno življenje, ter si na ta način ohranjali psihofizične sposobnosti in zdravje. Tu je potrebno poudariti vidik druženja, za lažje vključevanje v skupnost, omogočiti si sodelovanje pri oblikovanju, sprejemanju in izvajanju odločitev na različnih ravneh lokalnega odločanja. Rekreacija v naravi ima izredno pomembno vlogo pri integraciji v skupnost. To je le eden izmed vidikov, ter izredno pomemben faktor pri socializaciji, oblikovanju osebnosti, ter pri intelektualnem razvoju”. Konec navedka.
Zakaj poudarjam tekst iz šestega obveznega socialnega programa. Naj vas spomnim, da je v njem zajeto vse, kar sem pisal v uvodniku. Če na kratko povzamem moj uvodnik in približni tekst šestega obveznega socialnega programa lahko ugotovimo, da je izvajanje tega programa ena od bistvenih usmeritev dela v Društvih invalidov. Program bi moral nositi številko ena in ne šest. Ampak, v življenju je že tako, da je rekreacija ali z eno besedo šport vedno pred zadnja dejavnost, tik pred programom kulture.
V našem društvu, temu programu “Rekreacija in Šport” skušamo zelo konkretno slediti. Kajti analize kažejo, da se rekreativnih akcij v naravi udeležba vsako leto povečuje. Zakaj je to tako, nimam znanstvenega odgovora, imam pa odgovor večine udeležencev, “ker je zajeto troje vidikov v eni akciji”. Moderno v današnjem žargonu povedano, “troje v enem”. Rekreacija, druženje in biti na svežem zraku, vsemu trojnemu pa bi brez slabe vsesti lahko dodal še kakšen uporaben pridevnik.
V društvu posvečamo rekreaciji, pohodništvu in izletom, vso in največjo pozornost, kajti to troje brez posenbega napora prinese še četrti vidik, to je družabništvo, druženje sebi enakih, druženje prijateljev. Vse skupaj pa daje izredne rezultate. Kako vem, da je dober rezultat. To pa je zelo preprosta ugotovitev. Vse več ljudi brez invalidske odločbe se s prošnjami za sprejem v društvo obrača na vodstvo društva, z ugotovitvijo, da s tako raznoliko dejavnostjo za članstvo ni poskrbljeno v nobenem bljižnjem društvu. To pa je kompliment, žal ne uresničljiv za vlgatelje prošenj, ki daje poleta in priznanje za naše delo.
Zadnja naša akcija 38. članov, 23. maja 2013 je bila sprehod ali pohod po naravi iz Martuljka, ob desnem bregu Save, do Belega potoka. To je pohod po neokrnjeni naravi, brez vsake idustrijske navlake, ni kolesarjev, ni krosistov. Tukaj se človeška duša povrne za nekaj deset let nazaj, se spočije in naužije ptičjega petja, žuborenja čiste studenščnice, naužije lepot naravnega cvetja, katerega moderno kmetovanje še ni uničilo.
Po končanem pohodu smo se odpeljali še do gostilne Maraton v Log pri Kranjski Gori, kjer smo imeli še drugi del pohoda, to je druženje z nevezanim pogovorom, ki je trajalo tja do večernih ur. Dan namenjen izboljšanju in povečanju vrednosti našega bogastva, se pravi zdravja, je minil v dobrem razpoloženju in dobri volji z obilo smeha. Vse skupaj pa nam je napolnilo naše življenske baterije za nekaj dni v naprej, ko bo zopet na vrsti kulturna akcija iz spoznavanja zanimivih slovenskih kotičkov Slovenske Istre.
Do takrat pa vsem veliko pozdravov in zdravega bogastva
Predsednik DI: Jože Zupančič