Radenci – delavnica ličje

14. do 19. april 2013

Po dolgi zimi smo prinesle v Radence sonce, ki je bilo iz dneva v dan močnejše. Tudi naša srca so se ogrela ob ustvarjanju, ob spoznavanju druga druge. Vsaka od udeleženk je bila nekaj posebnega.

Mili nas je prebujala z verzi, z lepimi mislimi in numerološkimi številkami, ki so povedale, kakšen dan nas čaka.

Majda je recitirala pesmi in prepevala pesmi s svojim žametnim glasom, ki nam je segal do srca.

Ančka se je potrudila, da smo se v večernih urah naučile izdelave rož iz krep papirja.

Fanika nas je naučila izdelave vrtnic in zelenja iz perlic.

Marica je pretirano varčevala in za svoje izdelke uporabila poškodovano in od narave obarvano ličje. Nastali so copatki in podstavek, ki se je razlikoval od drugih.

Ljubljančanka Ksenija, ki je po rodu Prekmurka je poskrbela za obilico smeha in langoše, to je Prekmurska jed, ki nam je predzadnji dan do vrha napolnila želodce. Delala jih je pred nami in istočasno dajala nasvete, kako narediti še boljše ali pa iz drugih sestavin. Ida je trdila, da ima okorne prste, a na koncu je imela prav vse izdelke za na ogled postaviti.

Hermina je bila najbolj resna udeleženka. Zaupala nam je, da leto in zimo spi ob odprtem oknu. Bila je prijazna, hitra in redoljubna.

Šopek ustvarjalnih žensk, je polepšal zunanji udeleženec Milko. V njegovem avtomobilu je bilo polno orodja in kar nismo uspele ženske je s svojo močno roko uredil Milko. Vse si ga bomo zapomnile po čudovitih vloženih jurčkih.

Kot mentorica ugotavljam , da je delo z ličjem težaško delo, saj so se pri šivanju ukrivile igle za šivanje. Z ustvarjanjem ptičkov, zajčkov, punčk, podstavkov, predpražnikov, copatov, opletenih steklenic, ne bomo obogatele, bomo pa polepšale praznik prijateljici, hčerki ali vnukinji.

Vsaka izmed udeleženk se je zaupala s svojo življenjsko zgodbo. Vse zgodbe so bile žalostne, ki so nas naredile trdne in močne. Domov smo se vračale duševno bogatejše in želimo si se srečanj v obliki delavnic.

Mentorica: Nada Zupanič