DI Kranjska Gora: Kolesarski praznik društva

Torek: 07.08.2012

»S kolesarjenjem prispevamo k čistejšemu okolju«.

V počastitev 17. občinskega praznika občine Kranjska Gora, smo invalidi poslali povabilo občanom, da se nam pridružijo 07.08.2012 na praznično kolesarjenje.
Kolo je v zadnjih letih eno najbolj priljubljenih rekreacijskih orodij, vsaj v naši občini, kjer imamo tudi eno najlepših kolesarskih stez v Sloveniji in s tem vse možnosti prijetne rekreacije v naravnem okolju. To priložnost na veliko koristijo naši turistični gostje, katerim lepote in naravno okolje naše lepe doline popestrijo turistično preživeti čas med nami. S kolesom je moč obiskati veliko naravnih zanimivosti, katerih v dolini ne manjka. Za andrenalinske odvisneže, pa je podjetje Žičnice Kranjska Gora zgradilo kolesarski park s stezo od eSa (druga postaja žičnice na Vitranc) do vstopne postaje žičnice v dolini. Tu vas čaka naravna, nekajkrat tudi umetno otežena kolesarska proga, ki vam dvigne andrenalin v sam vrh. To pa ni za vsakogar, kot je spodnja po nekdanji železniški trasi speljana kolesarska steza.

Kolo je že dolgo nazaj v preteklosti bilo eno najbolj priljubljenih prevoznih sredstev. Danes pa se mnogim nam postavlja vprašanje, je kolo še prevozno sredstvo ali je le orodje rekreacije? Kolesarstvo je aktivnost, katero se je in se še marsikje uporablja v prevozne namene posameznika, zadnje čase, pa vse bolj za namene športa in rekreacije, če vse to našteto gledamo iz vidika, koliko imamo društev in gibanj v državi, na temo kolesarstvo. V turističnih centrih, pa je kolo eno bolj iskanih orodij za obisk bližnjih naravnih in kulturnih znamenitosti To nam govori, da je kolesarjenje gospodarsko koristno, zdravo za telo, aktivno v družabnem smislu in prijetno dopolnilov smislu rekreacije za vsakega posameznika.

Če se vrnemo malo nazaj v zgodovino, od iznajdbe kolesa v 19. stoletju bomo videli, da je bilo kolo nekoč znak prestiža, kot danes avto, čeprav oba igrata vsak svojo vlogo, brez katere si takratnega in današnjega potovanja skoraj ne znamo več predstavljati.

Nekoč kolo ni bilo dostopno tako kot danes in kolesarji so sprva v družbenem redu veljali za moteče. Splošni odpor proti kolesarjem, ki so plašili živali ter nadlegovali pešce po cesti, se je s časom umiril z dostopom do nabave kolesa več uporabnikom. Čas pa je pokazal, da je kolesarje in kolesarstvo nujno vključiti v režim katerega ureja prometna zakonodaja in cestni predpisi.

Kljub dolgi tradiciji urejanja kolesarstva s strani prometnih predpisov, pa si upam trditi, da še danes ni vse tako, kot bi moralo biti. Pa poglejmo samo dva primera: Vse bolj redko vidite, če še kje, da ima kolo luč in zvonec zaradi lastne varnosti. Ali poznate primer, da je kolesar plačal kazen, kot je nekoč bilo zapovedano, ker se vozi brez luči in zvonca?

Drug tak primer, kar iz naše Zgornjesavske doline. Imamo gladko brez vzponov, lepo speljano in senčno kolesarsko stezo, ločeno od ceste za motorni promet, pa je na tej rezervirani cesti za motorni promet skoraj enako kolesarjev, kot na vzporedni kolesarski stezi. Tu na rezervirani cesti za motorni promet, kolesarji zelo motijo prometni režim, pa nihče ne ukrepa, niti policija. Poglejmo primerjavo. Kaj bi storil policist v primeru, da ima cesta pločnik, pešec pa hodi po cestišču, bi mu policist tudi pogledal skozi prste, jok, to se ne bi zgodilo! No toliko za uvod.

Tudi v našem društvu smo takoj po izgradnji kolesarske steze skozi Zgornjesavsko dolino zaznali možnost po tej vrsti rekreacije. Zato imamo v letnem športnem programu zapisano: rekreacija vsak torek v poletni sezoni, po tri ure na kolesarski stezi. To potrjuje tudi današnja udeležba na kolesarjenju za občinski praznik. Zbralo se nas je 33 željnih kolesarjenja. Pot nas je vodila iz središča Kranjske Gore proti Podkorenu, mimo Naravnega rezervata Zelenci in Rateč naprej v Italijo, do Jalenove kantine v Beli peči, kjer se steza nadaljuje in cepi v dva kraka. Eden pelje kolesarja do Belopeških jezer pod Mangartom, druga pa naprej proti Trbižu in Kanalski dolini, ta se pa pred Trbižem zopet cepi v krak za Avstrijo proti Beljaku.

Pri Jalenovi kantini, to je vaška gostilna, smo se ustavili in naredili počitek, pred vrnitvijo v Kranjsko Goro in se malo razgledali po okolici. Tu smo že tako daleč proti zahodu, da se naše Ponce in Jalovec vidijo še z druge strani, lepo pa se vidi tudi Mangard. Lep pogled je tudi na zahodne Alpe okoli božjepotnih Višarij.
Okolica gostilne so travniki, ki so ob daljših padavinah več ali manj mokrišče (močvirje. Namreč bližnja vas Rateče je nižinsko sedlo med Karavankami in Alpami, kjer se meteorne in podzemne talne vode ločijo. En del jih odteka v Zelence (tudi mokrišče), kjer voda privre na dan, kot izvir Save, drugi del vode pa odteka proti Trbižu in se izlije v Ziljico, le ta se pri Podkloštru izliva v Ziljo, ta pa pod Beljakom v Dravo, Drava pa v Črno morje. Med obema mokriščema Zelenci in Belopeškim pa je Rateška razvodnica. (Za razumevanje za tiste, kateri teh naših krajev ne poznate. Ziljica je reka, ki izvira pod prelazom Na Žlebeh ob gori Kanin (Nevejski prelaz) v Italiji in teče preko Rajbeljskega jezera proti Trbižu ter se nato pri Podkloštru v Avatriji izliva Ziljo.) In ravno ta drugi del voda je tu za bivšo državno mejo tik pot površjem, da ustvarja mokrišče, ki ob večjih padavinah ustvari plitko jezero, po končanih padavinah pa ponikne pod travno rušo.

Po kratkem počitku in okrepčilu v kantini se pričnemo vračati nazaj v Kranjsko Goro, kjer smo imeli v Gostilni Pr Martinu vse pripravljeno za drugi del kolesarjenja, to je druženje in zabava. To je že kar tradicija in udeleženci že komaj čakajo, da se posedejo v družbo, ki jih kar posrka vase. Ta druženja so kot neke vrste andrenalin, ki se kot zdravilo razliva z enega na drugega. Res, ta druženja niso nikoli dolgočasna, vedno je veliko smeha in dobre volje, kar je za udeležence, kot bi akumulator priključil na napajanje. Malo kje je še moč videti ljudi, ki se razhajajo iz družbe vsak sebi domov s tako vedrimi in nasmejanimi obrazi, kot iz naših druženj.

Mislim, da smo v društvu našli pravi vzvod pozitivne energije, prav v teh druženjih. Pa še nekaj velja pripomniti, kar ni za zanemariti, vsa ta druženja društvo tako malo stanejo, da ni omembe vredno.

Ko takole neprizadeto opazujem udeležence ali ko analiziram akcije društva in si postavim vprašanje. Zakaj je udeležba iz akcije v akcijo boljša? Vedno mi pride enak rezultat, ljudje to potrebujejo, to jih potegne iz osamljenosti, problemi posameznika postajajo lažji. Istočasno pa nehote izpolnjujemo tudi vse obvezne programe zapisane v letnih planih društvo. Res bi človek lahko pomislil, da je življenje, kot igra s LeGo kockami, vedno se vse izide.

Potrebno je le nekaj miselnega in organizacijskega vložka, pa se vse da, če le ljudje hočejo. Posebno ko pomislim, na člane, ki so skozi te akcije na ta način prišli do smisla življenja, se mi vsa kritizerstva zdijo prav smešna, čeprav človek težko spleza preko krivične kritike. Žal pa je življenje v skupinah, kot so društva sestavljeno tudi z nergačev in nastopačev, sreča je le, da so v zelo omejenih količinah.

Danes sem zopet doživel enega lepših dni v življenju, pa se sam vprašam, pa Jože, kaj še hočeš.

Naj bo za danes dovolj, javim se zopet ob priliki nove akcije DI, ki bo že čez dva dni. Vam spoštovani bralec pa le še prijetne pozdrave in ne prevroče avgustovske dni.

Predsednik DI
Jože Zupančič