DI Hrastnik: Majski planinski pohod

Tako kot smo se dogovorili na prejšnjem izletu na Šmohorju, smo se člani planinske sekcije društva invalidov Hrastnik (18 članov), v sredo 30. 05. 2012 podali na Šmarno goro. Ta izlet so si želeli tako člani, ki so že bili na tem hribu, kakor tudi tisti, ki Šmarne gore še niso obiskali. Ker je v maju skoraj vsak dan deževalo, smo močno upali, da se nam izpolni želja, da če bo že deževalo, naj bo v popoldanskem času, ko bomo že doma. Očitno je bila želja dovolj močna saj smo imeli prečudovito vreme.

Na Šmarno goro vodi zelo veliko poti. Ene so zelo strme in po dežju precej blatne. Mi smo si izbrali pot iz kraja Šmartno. Parkirali in izstopili smo pri cerkvi in pot nadaljevali skozi naselje. Ob cesti je bila oznaka za Šmarno goro - 50 minut. Pot se je že na začetku rahlo vzpela, po asfaltu, med novimi prečudovitimi hišami. Ko se je naselje končalo, smo vstopili v gozd. Pot, kljub dežju prejšnjega večera, ni bila blatna. Prav nasprotno. Bila je prijetno mehka. Ob klepetu, ogledovanju okolice v gozdu, smo prispeli na razcep, kjer je bilo veliko smernih tabel za različne poti proti vrhu. Naša pot se je imenovala Romarska pot, ker so včasih po njej romali k cerkvi na Šmarni gori. Srečevali smo številne ljudi, ki so sestopali iz gore, vsi dobre volje in z lepimi besedami spodbude nam, ki smo še lezli navzgor. Pa smo kar hitro prišli na Sedlo. To je dejansko nekakšno sedlo okoli 10 minut pred vrhom. Tu se poti ponovno razcepijo. Proti Grmadi, proti Zavrhu, proti vrhu. Proti vrhu vodita dve varianti. Po cesti in težja malo strmejša po gozdu. Vsak po svojih močeh smo se podali po različnih poteh in po eni uri in 10 minut stali pred cerkvijo na Šmarni gori. Tisti, ki so se podali po cesti, so vmes naleteli na zvon želja, in kar nekaj časa se je slišalo zvonjenje. Pač veliko želja.

Na vrhu smo se okrepčali, se posedli v senco pod drevesa, ali pa si prinesli ležalnik in se preprosto prepustili vzdušju, lepemu vremenu in lenarjenju na soncu. Kar dve uri smo uživali lepoto te gore in prečudovitemu pogleda na ljubljansko kotlino. V ozadju smo našli Kum, Krim ter poskušali razbrati vrhove v Kamniških Alpah.
Nazaj smo se podali po drugi poti, in sicer proti vasici Zavrh. Kot zanimivost, v tej vasici se je leta 1845 rodil naš veliki domoljub Jakob Aljaž. Na parkirišču nas je že čakal šofer. Odločili smo se, da se po poti ustavimo še v nekem gostišču, da poplaknemo po grlu in si privoščimo še kakšno kavo. Vsi smo bili zelo dobre volje, dobro razpoloženi, utrujenost, ki se je pokazala pri posameznih članih, je kar hitro minila. In že so bili načrti za naslednji izlet. Dogovorili smo se da obiščemo Prvine in Čemšeniško planino. Izlet bi bil 27. 06.2012. Vabljeni tudi ostali člani društva upokojencev, diabetikov in DI Hrastnik.

Antonija Zupančič